Svojo maternico bom popisala s soneti hvaležnosti in travnih bilk in ljubezni,
gojila bom marjetice in štela lihe cvetove – ne ljubi nikoli ni bilo na izbiro,
čutila bom cvetenje in cvetenje, hrepenenje.
Priplazili se bodo kot majhni rdeči gobelini in polzeli po stegnih navzdol
vijugali bodo in plesali in cveteli. S prstom jim bom sledila,
vsem izgubljenim priložnostim, iz katerih se nekoč rodiš.
Do takrat razumi, da ne zmorem,
da ne vidim cvetja in čutim le korenine, ki prodirajo skozme in rušijo in rušijo in
vse, kar mi polzi po stegnu je s krvjo prežeta nit.
In če ne prideš, oprosti mi, ne zmorem,
učim se ljubiti in cveteti in vesti in ljubiti, ne zmorem.
Obljubim ti, nekoč boš čutila cvetenje in cvetenje,
meni pusti hrepenenje.

h.