Karminoidne barve

mojega temnega otoka,

kameleonske,

pa džungla, endemne orhideje, tropski raj,

škržati, ki so se priklopili šele osmi dan,

ne bodo zbledeli niti tedaj,

ko bomo srečali narcise, alpska jezera in Moriconeja*.

Vse poti so le vzporednice,

razen teh, ki se melodično staknejo 

na vrhovih gore v daljavi, tiste

z radioantenami,

          antena, antena, antenkola …

Spominjali se bodo,

da sem zmeraj nabirala rože, tudi na gori,

dokler se družbene paradigme niso spremenile

v pretežno beleženje s komercialnimi CCD-ji.

“Res si moram čestitati, da sem imel tako osupljivo srečo!”**

pristati v zalivu, ki so ga bili zakoličili Rimljani.

————————————

* https://www.youtube.com/watch?v=lY7sXKGZl2w 

** A. Huxley, Groteskni ples.

Mirjam Dular