NA MARKOVCU DIVJA NEVIHTA

 

 

na Markovcu divja nevihta                          

strele parajo nebo

strela se v trenutku razdvoji

lovim jo z levo

lovim jo z desno roko a mi ubeži

 

gledam v nebo

kličem strele k sebi

kličem grom

kličem svoje misli

kličem tebe v svoj dom

 

daleč  si

kot daleč je grom

pridi strela svetla

pridi v moj dom

daj mi roko svojo

daj mi svoj poljub

stopi k meni iz teme

razžari mi nebo

 

pridi

 

čakam te na balkonu

gledam v temo'

berem in berem mojih misli tvojih ust besede

iz  noči v noč plazim se v tvojih sanjah

 

kot duh

 

se v senci

skrivam

v  tvojih najbolj temnih mislih

ždim in nespokojno spim

 

kdaj se bova srečala

nemirnost je zamenjala nečimrnost

in nečimrnost tečnoba

čakam na znak namig objem poljub karkoli

v trenutku časa stojim in čakam da se prebudiš

 

iz jutra v jutro stojim ob tebi

in čakam da se prebudiš

in potem izginem

do jutri

 

na Markovcu ni več nevihte

umirilo se je nebo

spat grem

počakaj me

da se prebudim

 

zdenko

Komentiranje je zaprto!

zdenko
Napisal/a: zdenko

Pesmi

  • 01. 07. 2020 ob 00:28
  • Prebrano 59 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica