včasih obtičim
sivi oblaki me stisnejo kot pomična vrata
z odkimavanjem spočnem vetrne glavnike
ki razčešejo fuge in korale v valčke
lahkotna zdrsnem v rapsodijo
spodaj pluje nebo
razreže ga krik klarineta
iz špranje se pocedi modrina
in med črno belimi tipkami je neskončno barv
ki me slišijo
koračnice so od nekdaj gluhe
Pa kje se ti utrnejo tako dobre, pomenljive metafore ... Vem, da se je pomlad tako okitila, razpela svoje čare, ljubkost ... pobožala čute s svojo mehko dlanjo; a tvoja poezija, spoštovana Poetesa Irena, je vendarle še nekaj drugega, tisto čez, onkraj ozadja v zaodrju življenja: skratka nadgradnja vsega tistega, kar nas tako radosti in poživlja ...
Prijeten dan ti želim,
Sašo
strinjam se s Sašotovim komentarjem.
Čestitke
… in prav zaradi zanosa in navdušenja nad pesmijo sem v rapsodijo zdrsnila s teboj, draga Irena:)))
Čestitke in lep pozdrav,
Breda
Sašo, Svit in Koni, od srca hvala.
Je pa res, da e znam izrekati velikih pohval :) še manj pa jih znam sprejemati. Povsem me zmanjšajo. Malo sramu mi leže v dih ....
kajti stih pride kar sam,
jaz - paberkovalka, vzamem, kar najdem in upajoča v pesem dam,
morda pa ono najde mene
in zrsne v svet
golih besed,
ki jim oblačimo to pesem,
da smo, da sem, do tja, do sem - do koder ona hoče ... :D
<3
lp vsem
pi
Tako se gluha soba napolni s posebno živimi zvoki, ki so morda le prisluhi, a zvenijo zelo prepričljivo,
čestitke,
lp, Ana
Hvala, Ana
lp
poslušam Chopinove etude ;)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!