OBSOJEN NA PRIPOR PESNIKA

Kot senca bivanja šepetam

in svoj strah v besede hvalnice besedim

in obsojen na pripor pesnika

kot ostanek božanske norosti

ustvarjam nenehni nemir.

Kot medzemljan človeške barve

v polživih sanjah mirujem

in se bojujem s samim seboj

in želim si biti srečen

od danes do jutri

razdeljen kot nevidno bistvo.

Kot pripovednik v tihoglasju

čakakam vstajanje greha

ko mi čas uhaja iz oči.

Žiga Lev

Komentiranje je zaprto!

Žiga Lev
Napisal/a: Žiga Lev

Pesmi

  • 16. 05. 2020 ob 13:56
  • Prebrano 111 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 143.62
  • Število ocen: 6

Zastavica