Pokvarjen trak

Odrivam ga stran,
pa prihaja nazaj.
Kakšna usoda,
čudni pripetljaj.

In klobuk mi je postal prevelik,
ne skriva samo lase
ampak tudi pogled,
sramežljivi trenutek,
v globini utopi vsak občutek.

Naš krog,
je zašit z koncem in začetkom,
kot domine nekaj ruši,
da se drugo zgradi,
ampak si nikoli pravzaprav,
ne delam skrbi.

Ni to usoda,
niti slučaj,
da nam vedno v oblake uide naš zmaj.
Drži vrvico tokrat močneje,
privij si jo večkrat okrog roke,
da ne trpimo te brezvezne poke.

Nenadni življenski zaplet,
rože so mi vdrle skozi parket.
Z stropa,
padajo zvezde,
skozi okno letijo pisani ptiči,
pomislim na halicunacije takoj pri priči.

Na koncu je tu zraslo drevo,
veliko kot življenje,
ponuja ponovno hrepenenje.

Vse se nazaj predvaja,
narava posega v spomine,
pojdite stran srce jezno zalaja.

Trgam rože,
brcam zvezde
in zapiram v kletke ptice,
da naredim zaključek te čudne stranice.

Z svinčnikom rišem zmedene krivulje
iz sobe odganjam vse te lepe metulje.

Pokajo svinčniki ne najdem konca,
ta zgodba ni zame
ampak za kakšnega norca!

Preostri so vsi ti traki,
namesto da naju vežejo,
v kožo režejo.

Globoko je sedla ljubezen v srce,
vse te živali delajo v sobi hrup,
puščajo ta nevarni kačji strup.


Film se isto predvaja,
pokvarjen trak tega norega maja.

Ernestina Suljić

Komentiranje je zaprto!

Ernestina Suljić
Napisal/a: Ernestina Suljić

Pesmi

  • 16. 05. 2020 ob 12:34
  • Prebrano 84 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 70.5
  • Število ocen: 3

Zastavica