IZGUBLJENA V LABIRINTU
Vsako jutro ko odprem oči,
se pred njimi pojavi tvoja podoba
in obraz mi srečen nasmeh preleti,
telo pa ob misli nate nežno zadrhti,
ker si te moje srce tako močno želi.
Sprva sem ti ponudila zgolj prijateljsko dlan,
a si zaradi nezaupanja vame za dalj časa pobegnil od mene stran.
Tvoja reakcija me je nadvse bolela,
a sem tvojo odločitev več ali manj molče sprejela,
kljub temu pa si močno želela,
Nimam več da bi dokazati ti zmoto tvoje presoje uspela.
Zdaj sem ti in ti si jaz.
Eno sva, a med nama je globok prepad.
Bojim se, da te bom izgubila,
ker bom iz strah pred jutrišnjim dnem klonila
in se bom raje pred teboj umaknila in skrila,
da trpljenje z menoj in mojima otrokoma bi ti prihranila.
Dala sem ti že in dajem in ti sebe.
Svojo dušo, srce in telo
in samo in edino tvoja bom za vedno,
dokler boš tudi ti čutil tako.
Saj veš, da tudi meni v življenju ni bilo lahko
in zagotovo mi nikoli več ne bo,
saj nosim posledice za vse,
s čimer me življenje v preteklosti zaznamovalo je.
Ne bom več dolgo zmogla, dragi moj!
Pred menoj je praznina in ena sama velika, topa bolečina.
Tavam v labirintu in brezupno iščem poti,
da izkopala bi se iz tisočerih težav
- a izhoda v mojem položaju resnično več ni.
Nimam več moči ...
Razumi me, da nisem sama kriva za vse,
da se trudim, da po najboljših močeh
vzgajam, šolam in vodim otroka,
a preprosto po tolikih letih odrekanj
in odpovedovanj enostavno več ne gre.
Ne bom te zaradi tega zapustila ...
ko bom odšla, se bom od tebe in otrok
in svojega ničvrednega življenja
brez besed za vselej poslovila in upala,
da v vaših srcih ne bom prevelikih ran
in praznine pustila.
Zato še enkrat, dragi moj.
Dajem ti vse, sebe, svojo dušo in telo.
Užij vsak trenutek z mano,
kot uživam jaz v vsakem trenutku s teboj.
Bojim se namreč, da prišel bo enkrat čas,
ko ostala bo le moja prazna duša nekje,
da bom pod bremeni vsakdana klonila in vse,
[b][/b]ki vas neskončno ljubim, za vselej zapustila.
se pred njimi pojavi tvoja podoba
in obraz mi srečen nasmeh preleti,
telo pa ob misli nate nežno zadrhti,
ker si te moje srce tako močno želi.
Sprva sem ti ponudila zgolj prijateljsko dlan,
a si zaradi nezaupanja vame za dalj časa pobegnil od mene stran.
Tvoja reakcija me je nadvse bolela,
a sem tvojo odločitev več ali manj molče sprejela,
kljub temu pa si močno želela,
Nimam več da bi dokazati ti zmoto tvoje presoje uspela.
Zdaj sem ti in ti si jaz.
Eno sva, a med nama je globok prepad.
Bojim se, da te bom izgubila,
ker bom iz strah pred jutrišnjim dnem klonila
in se bom raje pred teboj umaknila in skrila,
da trpljenje z menoj in mojima otrokoma bi ti prihranila.
Dala sem ti že in dajem in ti sebe.
Svojo dušo, srce in telo
in samo in edino tvoja bom za vedno,
dokler boš tudi ti čutil tako.
Saj veš, da tudi meni v življenju ni bilo lahko
in zagotovo mi nikoli več ne bo,
saj nosim posledice za vse,
s čimer me življenje v preteklosti zaznamovalo je.
Ne bom več dolgo zmogla, dragi moj!
Pred menoj je praznina in ena sama velika, topa bolečina.
Tavam v labirintu in brezupno iščem poti,
da izkopala bi se iz tisočerih težav
- a izhoda v mojem položaju resnično več ni.
Nimam več moči ...
Razumi me, da nisem sama kriva za vse,
da se trudim, da po najboljših močeh
vzgajam, šolam in vodim otroka,
a preprosto po tolikih letih odrekanj
in odpovedovanj enostavno več ne gre.
Ne bom te zaradi tega zapustila ...
ko bom odšla, se bom od tebe in otrok
in svojega ničvrednega življenja
brez besed za vselej poslovila in upala,
da v vaših srcih ne bom prevelikih ran
in praznine pustila.
Zato še enkrat, dragi moj.
Dajem ti vse, sebe, svojo dušo in telo.
Užij vsak trenutek z mano,
kot uživam jaz v vsakem trenutku s teboj.
Bojim se namreč, da prišel bo enkrat čas,
ko ostala bo le moja prazna duša nekje,
da bom pod bremeni vsakdana klonila in vse,
[b][/b]ki vas neskončno ljubim, za vselej zapustila.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Suzanna
- 12. 11. 2007 ob 21:53
- Prebrano 855 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 250
