SPOMIN V ROKI

Nikogaršnji nisem

vsako jutro molim

za dež

za sonce

za ljudi z velikimi bremeni

za speče da je njihova zemlja mirna

nikogaršnji nisem

ko prečkam tvoje dvorišče

stopim v morje

kjer se je razočaranje

prvikrat razraslo po moji koži

špageti s pestom

se mi zalepijo na čevlje

spet se izgubim v Londonu

in kličem

piskam besede

premajhne da bi me lahko kdo videl

slišal v popolnosti

nikogaršnji nisem

nisem od te zemlje

nimam tvojih lic

rodil me je sever

učile so me ulice

neznanih mest

večeri ko po žilah polzi

mehkoba

tvojih oči.

Tom Veber

Luka Benedičič - Mladi Pesnik

urednik

Poslano:
02. 04. 2020 ob 16:00
Spremenjeno:
02. 04. 2020 ob 16:01


Živjo, fajn pesem!  Predlagam par popravkov: 


(...)

ko prečkam tvoje dvorišče

stopim v morje

ko kjer se je razočaranje  / bolj smiselno?

prvikrat razraslo po moji koži

špageti s pestom

se mi zalepijo na čevlje

zopet spet se izgubim v Londonu

in kličem

piskam premajhne besede

premajhne da bi me lahko kdo 

videl

slišal v popolnosti

(...)


Se mi zdi, da na ta način pesem bolj gladko steče ... Razmisli, sporoči. 


Vse lepo,

Luka

  

Zastavica

Tom Veber

Poslano:
02. 04. 2020 ob 23:17

Hej,

hvala za popravke, sem popravil.

Vse dobro,

Tom

Zastavica

Luka Benedičič - Mladi Pesnik

urednik

Poslano:
03. 04. 2020 ob 11:12


Hej, fino. Mislim, da je nastala zelo dodelana, celovita pesem. 


Še utemeljitev:  o spominu, tako sugestivnem in obsežnem, da v njem plavamo kot v morju; majhni in tuji;  niti sebi lastni;  nikogaršnji. 


Lep konec tedna,

Luka

  

Zastavica

Tom Veber

Poslano:
03. 04. 2020 ob 14:18

Hvala Luka, mi veliko pomeni. Vse dobro, Tom

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Tom Veber
Napisal/a: Tom Veber

Pesmi

  • 01. 04. 2020 ob 20:11
  • Prebrano 211 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica