Želja,

še ena želja po srečanju s tremi mušketirji.

Šel sem,

da bi poiskal jih,

brez vode,

brez hrane,

brez vednosti in brez vrednosti.

Šel sem,

se ustavil,

za trenutek,

za občutek,

tam pa trije mušketirji,

za točilnim pultom,

za blagajno,

izpred steklenice "trije mušketirji".

Šel sem,

da bi pogledal,

da bi spoznal muškatno smrt,

tam,

v idilični steklenici,

prvi je napravil dolg požirek,

občutil trojnost,

troedinost,

nevednost in igrivost. 

Šel sem,

da bi pogledal in se nagledal,

samo razgledal sem se,

videl tretjega,

četrtega,

vrtoglavega in zaspanega,

omotičnega in slabotnega,

trije mušketirji,

prazna steklenica,

očinki neprijetni.

Šel sem,

odšel daleč proč od troedine resnice,

po trojni cesti,

v tri smeri,

ujet v troje teles,

zaslišal molčeč glas: Kje pa si?

vprašal sem: Kdo pa si?

avto je zapeljal v rdečo,

vzvratno zavil pred mene,

ja, kje pa si?

ja, kje pa naj bom?

v avtu dekle komaj dvajsetih let,

jaz pa od treh pivičk totalno zadet,

le kam smo prišli?

dekle pa se ustavi,

svojo kiklo popravi in govori,

nato pa razmakne noge in zbeži.

Šel sem,

preko ograje,

šel preko vhoda,

preko blagajne,

praznih ljudi,

praznih polic,

kjer polno plagiatov je bilo,

Trije mušketirji,

jaz pa zapustil sem pravljico.

Šel sem,

se vrnil nazaj  v njo....

Kako lepo bi bilo.

mladi umetnik