Forum

K(o)rona sveta

Kot si svetovala, Lidija, sem prenesla pesem (ki naj bi bil sonet kot se šika) v delavnico, da jo obrusimo.

Sama imam največje težave z drugo in zadnjo kitico, pa še vmes se mi kaj ne izide 

(-_-)  Saj sem se trudila (kar nekaj dni), pa mi je vseeno metrika zavila kar nekam po svoje.

Lp,Marija

 

K(o)rona sveta


Lenobno se pretaka jutro v reko;
v reko zavesti in v reko nadzora.
Upam, da bo dan premagal prepreko,
ki v objemu noči zdi se kot môra.

Odkar se je svet naenkrat ustavil,
je v časovni zanki ves mehek, bolan.
S preteklostjo vsakdo rad bi opravil,
iščemo izhod iz zagate vsak dan.

Pred nami, se zdi, je tunel brez luči;
brez zraka, obrambe in brez navdiha.
Ponoči pa v glavi kot sova čepi -
starka koščena. Ne da nam oddiha!

Morda je to le kratka uvertura -
do agonije, ko bo bila zadnja ura.

 

triglav

Poslano:
29. 03. 2020 ob 09:19
Spremenjeno:
29. 03. 2020 ob 14:14

Lidija, toliko mi je zaenkrat uspelo, zadnji verz pa mi nikakor ne gre.

Upam na tvojo pomoč!


Lp, M 



Pretaka lenobno jutro se v reko;

v reko zavesti in v reko nadzora.
Želim si da dan premaga prepreko,
v objemu noči se vse zdi kot môra.

Odkar se je svet naenkrat ustavil,
v časovni je zanki pristal ves bolan.
S preteklostjo vsakdo rad bi opravil,
išče izhod se iz zagate vsak dan.

Starka koščena ne da nam oddiha,
ponoči nam v glavi kot sova čepi.
Brez zraka, obrambe in brez navdiha,

pred nami se vije tunel brez luči.


Morda vse skupaj je le uvertura -

??? 

Zastavica

Matej Krevs

Poslano:
29. 03. 2020 ob 12:03
Spremenjeno:
30. 03. 2020 ob 18:30

jutro pretaka lenobno se v reko






do dne, ko odbila zadnja bo ura.



s tem da je naslov, čeprav naj bi spominjal na Konec sveta, napačen, saj ni tu nobene Krone sveta ...

Zastavica

triglav

Poslano:
29. 03. 2020 ob 17:21

Hvala, Matej; prvi verz sem popravila.

Za zadnjega sem imela tudi sama isto v mislih, vendar pesmi ne bi rada zaključila tako radikalno dokončno.

Sem namreč "rahlo vraževerna", pa ne bi rada izzivala usode, kajti nikoli se ne ve ...haha.

Bom še malo počakala, morda se še kdo oglasi.

Glede naslova je pa tako, da bom kar pustila takega kot je, ker ni mišljen kot krona, ki krasi glavo njegovega visočanstva Sveta, ampak želim resignirano pokazati s prstom na človeštvo, ki je to, lahko bi rekli trnovo krono, s svojimi nepremišljenimi, objestnimi, egoističnimi in lahko bi še naštevala ... dejanji, posadilo svetu na glavo, le ta se jo seveda otepa in posledice čutimo vsi.


Lep dan ti želim in bodi zdrav!

Marija


Zastavica

Matej Krevs

Poslano:
29. 03. 2020 ob 18:33

verjemi, da je konec sveta nekaj tako apokaliptično epskega, da se na tvoje vraževerje požvižga, poleg tega vidim da ne poznaš, drugih apokaliptičnih pesmi, kot je Apokalipsa od Menarta, ki se nič ne pomišlja zapisati črnih verzov, čez 20 let, ko bodo okoli hodili otroci rojeni letos, sploh ne bodo vedeli, da je bila kdaj korona, a veš, ti poetesa koronavirusa par exellonce

Zastavica

koni

Poslano:
29. 03. 2020 ob 19:41
Spremenjeno:
29. 03. 2020 ob 20:10

Mogoče bi pesem začela takole:


Lenobno jutro se pretaka v reko,

v zatok zavesti in pod vpliv nadzora.

Želim, da dan premaga zlo prepreko,

v nočeh me zbuja kakor nočna mora.


Odkar se svet naenkrat je ustavil,

v časovni zanki se bolan nahaja.

S preteklostjo bi vsakdo rad opravil,

izhodu iz zagate pa ni kraja.


lp, Breda


Zastavica

triglav

Poslano:
30. 03. 2020 ob 17:41
Spremenjeno:
30. 03. 2020 ob 17:44

* Matej, seveda se strinjam z vsem, kar si napisal, sploh pa s tem delom, ki je brez dvoma fact:

čez 20 let, ko bodo okoli hodili otroci rojeni letos, sploh ne bodo vedeli, da je bila kdaj korona ...

Žal Menartove Apokalipse ne poznam, mogoče mi jo lahko pošlješ? Bom zelo vesela, ker ne morem v knjižnico.


* Breda,  spremenila sem ritem pesmi in ga ne bi menjala, se ti pa srčno zahvaljujem za predloge.

Lep pozdrav obema.  Bodita zdrava! 

Marija


K(o)rona sveta

Lenobno pretaka se jutro v reko;
v reko zavesti in v reko nadzora.
Želim le da dan premaga prepreko,
ki v objemu noči zdi se kot môra.

Odkar se je svet naenkrat ustavil,
v časovni je zanki pristal ves bolan.
S preteklostjo vsakdo rad bi opravil,
išče izhod se iz zagate vsak dan.

Starka koščena ne da nam oddiha,
ponoči nam v glavi kot sova čepi.
Brez zraka, obrambe in brez navdiha,
pred nami se vije tunel brez luči.


Sedaj smo kot vešče ker luč nas slepi -
prihajajo  časi, ko odpremo oči.



Ps.:Seveda bom vesela, če me opomnita - popravita, če še kje kaj ne štima (-_-)


Zastavica

Matej Krevs

Poslano:
30. 03. 2020 ob 18:17
Spremenjeno:
30. 03. 2020 ob 18:33

še ni dobro, zapelje ta misel, premetavati moraš besede, 1 verz je napačen,

dajva šteti zloge: le no bno pre ta ka se ju tro v re ko (12 zlogov) tu prebereš črko v kot u.

seveda, tudi ta verz se da prebrati kot, da ima samo 11 zlogov:-

                            le no bno pre ta ka se ju tro vre ko (11 zlogov)

 (toda, če ga prebereš tako, potem je na koncu napačna stopica, predlagam ti tole: daj nekomu bližnjemu, ki po možnosti ne mara poezije, za prebrat samo tvoj prvi verz, in nič mu ne povej, da se črko v prebere skupaj z naslednjim zlogom: vre ko                   posnami ga na mobitel in poslušaj, ali pa ga samo poslušaj, bila boš presenečena, vsi bodo tvoj verz prebrali kot, da ima 12 zlogov ...


vem da je Lidija učila da se črko v prebere skupaj z naslednjim zlogom, vendar to ni v vseh primerih res, ona to ve, če greš brat njene sonete, ne bo noben verz tak kot je tvoj prvi verz, ta verz mora biti tak kot sem ti že zgoraj napisal:


jutro pretaka lenobno se v reko





O Lidija zlata

na pomoč na pomoč

ta težka debata

izsesava mi moč!


poleg tega te zapelje rima:

Zastavica

triglav

Poslano:
30. 03. 2020 ob 18:32

No, pa počakajmo, da se Lidija oglasi, (ne vem, kako da se še ni ???),

da potem lahko zaviham rokave,

ker se mi v objavo mudi, hihi!


Ali boš Menarta lahko poslal?

Zastavica

Matej Krevs

Poslano:
30. 03. 2020 ob 18:37
Spremenjeno:
30. 03. 2020 ob 18:38

ne ni možno


poleg tega te zapelje rima, ti namreč rimaš z zgornjim verzom glagol diha na samostalnik navdiha, ja to se rima, toda pozabljaš pa, da opisuješ v verzu, ki se konča z besedo navdiha, tunel, ki je lahko brez zraka, luči, mogoče celo brez obrambe (recimo varovalne ograje) toda da je tunel brez navdiha, oprosti to je slišati prisiljeno

Zastavica

triglav

Poslano:
30. 03. 2020 ob 19:48
Spremenjeno:
30. 03. 2020 ob 19:50

 No, "tunel" v tem primeru ni kakšen železniški ali avtocestni tunel, ampak je prispodoba ali metafora (besedna figura),  

ki v tej pesmi ponazarja trenutno brezizhodnost položaja, tako kot je luč prispodoba za duhovnost.


Še razlaga za verz ...

"Brez zraka, obrambe in brez navdiha,"


Brez zraka ...

... dobesedno, ker se za maskami zelo težko diha 

in v prenesenem pomenu, ker nam je razsežnost virusa vzela dih.


obrambe ...

... nimamo zaščitnih sredstev, v širšem merilu nismo organizirani in pripravljeni na  to in podobne katastrofe 


brez navdiha ...

... nihče ne ve točno, kako bi se stvari lotili,

zbeganost brez primere (brez navdiha).


Res ne vem, kaj je tukaj prisiljenega,

saj ne gre za fizični objekt.


Sem pa vesela tvojega razčlenjevanja, ker me v tej prisiljeni osamitvi sili k razmišljanju. Hvala.


Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
31. 03. 2020 ob 13:52

A mi lahko daš semle gor  TRENUTNO verzijo z vsemi popravki, triglav? V vseh postih se kar malo izgubim ...


Pridni ste, moram reč :) 



Zastavica

triglav

Poslano:
31. 03. 2020 ob 14:52

Lidija, pripenjam 1.in 2.varijanto.

1. je bila že objavljena in si predlagala, da jo prenesem sem,

2. pa je po premisleku nastala čez nekaj dni.

Lp, Marija


K(o)rona sveta


I.VARIANTA


Lenobno se pretaka jutro v reko;
v reko zavesti in v reko nadzora.
Upam, da bo dan premagal prepreko,
ki v objemu noči zdi se kot môra.

Odkar se je svet naenkrat ustavil,
je v časovni zanki ves mehek, bolan.
S preteklostjo vsakdo rad bi opravil,
iščemo izhod iz zagate vsak dan.

Zdi se, da je pred nami tunel brez luči;
brez zraka, obrambe in brez navdiha.
Ponoči pa v glavi kot sova čepi -
starka koščena. Ne da nam oddiha!

Morda je to le kratka uvertura -
do agonije, ko bo bila zadnja ura.


II. VARIJANTA


Lenobno pretaka se jutro v reko;
v reko zavesti in v reko nadzora.
Želim le da dan premaga prepreko,
ki v objemu noči zdi se kot môra.

Odkar se je svet naenkrat ustavil,
v časovni je zanki pristal ves bolan.
S preteklostjo vsakdo rad bi opravil,
išče izhod se iz zagate vsak dan.

Starka koščena ne da nam oddiha,
ponoči nam v glavi kot sova čepi.
Brez zraka, obrambe in brez navdiha,
pred nami se vije tunel brez luči.

Sedaj smo kot vešče ker luč nas slepi -
prihajajo  časi, ko odpremo oči.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
31. 03. 2020 ob 18:39
Spremenjeno:
31. 03. 2020 ob 18:39



Se opravičujem, da sem se pozno vključila, veliko dela je te dni ... no pravzaprav mi je takole, vse naenkrat še lačje lažje.
imam dve rešitvi

1. varianta, rečitev , enajsterec!

prej

Lenobno se pretaka jutro v reko;
v reko zavesti in v reko nadzora.
Upam, da bo dan premagal prepreko,
ki v objemu noči zdi se kot môra.

Odkar se je svet naenkrat ustavil,
je v časovni zanki ves mehek, bolan.
S preteklostjo vsakdo rad bi opravil,
iščemo izhod iz zagate vsak dan.

Zdi se, da je pred nami tunel brez luči;
brez zraka, obrambe in brez navdiha.
Ponoči pa v glavi kot sova čepi -
starka koščena. Ne da nam oddiha!

Morda je to le kratka uvertura -
do agonije, ko bo bila zadnja ura.

potem

Lenobno se pretaka jutro v reko;
zavesti reko, misli in  nadzora.
Zdaj upam: dan premagal bo prepreko,
v objemu  se noči mi  zdi  kot môra.

Odkar se  svet naenkrat je ustavil,
je v časa zanki ves mehak, bolehen.
S preteklostjo bi  vsakdo rad  opravil,
rešitve ni in v nas je strah  nenehen.

Se zdi, da temen je tunel pred nami
brez zraka, upanja in  brez navdiha.
kot sova v glavi celo noč nas drami
 koščena starka. nam ne da oddiha!

Morda je to le kratka uvertura -
do  srha, ko bo bila zadnja ura.



Rešitev za 2.varianto je dvanajsterec ( in predlog v, če vedno vztrajam, ni in  mu ni treba biti samostojni zlog ;)

prej

Lenobno pretaka se jutro v reko;
v reko zavesti in v reko nadzora.
Želim le da dan premaga prepreko,
ki v objemu noči zdi se kot môra.

Odkar se je svet naenkrat ustavil,
v časovni je zanki pristal ves bolan.
S preteklostjo vsakdo rad bi opravil,
išče izhod se iz zagate vsak dan.

Starka koščena ne da nam oddiha,
ponoči nam v glavi kot sova čepi.
Brez zraka, obrambe in brez navdiha,
pred nami se vije tunel brez luči.

Sedaj smo kot vešče ker luč nas slepi -
prihajajo  časi, ko odpremo oči.


potem

Lenobno pretaka se jutro tja v reko;
v to reko zavesti in v reko nadzora.
Želim le, da dan bi premagal prepreko,
v objemu noči se mi zdi kakor môra.

Odkar se je svet kar naenkrat ustavil,
pristal ves bolan v časa tesni je zanki,
s preteklostjo vsak rad bi končno opravil,
pobegnil  na svetlo zagatni neznanki.

Ta starka koščena ne da nam oddiha,
ponoči nam v glavi čepi kakor sova.
Brez zraka, obrambe in prav brez navdiha,
je tukaj tunel brez luči, groza nova!

Sedaj smo kot vešče,  luči nas slepijo
in kaj bo potem, ko še te pregorijo?



Upam, Marija, da si zadovoljna z rešitvami. Morda je kje v besedilu res kakšen precej velik odklon (od tvojega prvotnega), je pa zato zdaj metrika taka, kot mora biti. Sta pa to zdaj dva različna soneta, ne?
  LP, Lidija

Zastavica

Komentiranje je zaprto!