ELEKTRA

Še včeraj sem jo videl,

ko se je obrnila stran od mene,

rekla le, adijo,

jaz gledal dolgo sem za njo,

za to elektroagonijo,

čudna ženska,

vsi se ji smejijo,

vsak od njih pleza po njej,

pada v agonijo,

plava skozi utopijo,

gleda skozi mračno agresijo,

elektra pa kar brez svojega spektra,

se zvija kot kača,

se zvija kot glista,

vendar ne tista,

ki reče, adijo,

vendar ne tista,

ki povzroča apatijo,

na radiu,

na kaseti,

na razmetani postelji,

ko mati stoji pred vrati,

sili me in me prisili,

elektrika pa me posili,

na grob način,

na krut način,

a kljub vsemu brez bolečin,

ožgana koža se pozna,

ker vse to zna le elektrika,

električni so tudi škrati,

kar sedem jih stoji pred vrati,

a poleg njih neka kraljica,

ki nič, prav nič me ne sprašuje,

hudobnim vitezom kjubuje,

pogleda me direkt v oči,

sama pri sebi govori:

Jaz sem elektroagonija,

v želodčku me strašansko zvija,

rada bi knjigico nazaj,

popila bi kak sladek čaj,

lahko mi daš še sladoled,

saj tudi sam si sladkosned,

lahko poveš pa mi še kaj,

ne vrnem k tebi se nazaj,

zato, zaspanec moj, adijo,

uživaj s svojo deluzijo,

pozabi mene, elektroagonijo.

mladi umetnik

Komentiranje je zaprto!

mladi umetnik
Napisal/a: mladi umetnik

Pesmi

  • 22. 03. 2020 ob 07:17
  • Prebrano 89 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica