Forum

PREPLETENKA, 21. marec 2020

Pozdravljeni,

bi se šli našo skupno pesem?

Pesem se začne (kot običajno) s prvim verzom, naslednji doda najprej en verz, ki se rima nanj (bodimo pozorni na dobre rime, ne rimajmo naslonskih besed (se, je, bo, zelo, tako itd.) - no, saj to že veste ;), nato še en verz, ki se ne rima na prejšnja dva, a pesem pomensko nadaljuje.

Primer:

Potok izvira visoko v gorah.                       (prvi)

Ko hodim po poti, me ni strah.                   (drugi)

Pogledam na kompas in zemljevid.

Za mojim hrbtom se dela svit.                    (tretji)

Temni oblaki skrijejo gozd,

in tako naprej.

 

Da pa se ne bomo ves čas vračali, še eno pravilo: vsak, ki nadaljuje pesem, naj do takrat zapisano pesem najprej skopira v komentar in šele potem nadaljuje z dvema svojima verzoma. Poleg verzov naj v oklepaju zapiše tudi svoje ime.

Prepletenka, te že pišemo ...

 

 

 
 < 1 2

levcek

Poslano:
21. 03. 2020 ob 21:41
Spremenjeno:
21. 03. 2020 ob 22:11

Posij, pesem, v pomladni dan.                              (Ana)

Predolgo si skrita čakala.

Ti zima ni dihati dala?                                           (Lidija)

Zato si ji rekla: ne, hvala?

Prav kmalu bo čisto drugače ...                               (Sara)

iz popkov sreče, žalosti, strahu, želja,

se razcvetiš po polju dneva,                                     (Irena, pi)

objem poiščeš iz teme odmeva,

predramiš misel kakor veter trepetliko,                   (Jošt .Š)

v spomin prikličeš barvno sliko

v odtenkih zarje zlato rdeče,                                     (koni)  

na usta prikličeš nasmeh boječe,

tedaj kot sonce upanje posveti vate.                         (MalaMia)

 

Posij, pesem, v pomladni dan,

z jezikom si podpri nebo,

v poljub mi razkleni besedo,                                      (breza)

a v stavek skleni moj kredo

v nove svetle svite in neki novi svet.                          (JUR)

 

In ne pozabi na prelet

zamolkle, mrke ptice                                                   (Lidija)

in na svet, ujet med žice.

A zdaj si mlada, radoživa,                                           (Marija)

morda še malo sramežljiva.                                         

 

Ne boj se, prihaja tvoj poet.                                         (Ida)

Znova te vdihne iz megle, ki skriva

med koprenami zoreče misli                                         (Irena, pi)

in ležem vate kot v svisli,

drugega nisem kot drget.                                              (Katarina J.)

Nato razpnem se v risu enakonočja

   med vse hribe in pobočja.                                              (Levcek)

Kakor reka iz sotočja

z vami tečem proti morju   


Včasih peruti nemočno razpenjam

spet drugič

vso klimo zamenjam

Zastavica

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
21. 03. 2020 ob 22:46
Spremenjeno:
21. 03. 2020 ob 22:58

Posij, pesem, v pomladni dan.                              (Ana)

Predolgo si skrita čakala.

Ti zima ni dihati dala?                                           (Lidija)

Zato si ji rekla: ne, hvala?

Prav kmalu bo čisto drugače ...                               (Sara)

iz popkov sreče, žalosti, strahu, želja,

se razcvetiš po polju dneva,                                     (Irena, pi)

objem poiščeš iz teme odmeva,

predramiš misel kakor veter trepetliko,                   (Jošt .Š)

v spomin prikličeš barvno sliko

v odtenkih zarje zlato rdeče,                                     (koni)  

na usta prikličeš nasmeh boječe,

tedaj kot sonce upanje posveti vate.                         (MalaMia)

 

Posij, pesem, v pomladni dan,

z jezikom si podpri nebo,

v poljub mi razkleni besedo,                                      (breza)

a v stavek skleni moj kredo

v nove svetle svite in neki novi svet.                          (JUR)

 

In ne pozabi na prelet

zamolkle, mrke ptice                                                   (Lidija)

in na svet, ujet med žice.

A zdaj si mlada, radoživa,                                           (Marija)

morda še malo sramežljiva.                                         

 

Ne boj se, prihaja tvoj poet.                                         (Ida)

Znova te vdihne iz megle, ki skriva

med koprenami zoreče misli                                         (Irena, pi)

in ležem vate kot v svisli,

drugega nisem kot drget.                                              (Katarina J.)

Nato razpnem se v risu enakonočja

   med vse hribe in pobočja.                                  (Levcek)

Kakor reka iz sotočja

z vami tečem proti morju,                                              (JUR)

da se čimprej svetlikam na obzorju,

že vsa odrasla in še prav otročja

stvaritev, ki vsakomur pod kožo zleze                       (Marko S. Mezopotamsky)

Zastavica

Matej Krevs

Poslano:
22. 03. 2020 ob 00:02
Spremenjeno:
22. 03. 2020 ob 00:03

Posij, pesem, v pomladni dan.                              (Ana)

Predolgo si skrita čakala.

Ti zima ni dihati dala?                                           (Lidija)

Zato si ji rekla: ne, hvala?

Prav kmalu bo čisto drugače ...                               (Sara)

iz popkov sreče, žalosti, strahu, želja,

se razcvetiš po polju dneva,                                     (Irena, pi)

objem poiščeš iz teme odmeva,

predramiš misel kakor veter trepetliko,                   (Jošt .Š)

v spomin prikličeš barvno sliko

v odtenkih zarje zlato rdeče,                                     (koni)  

na usta prikličeš nasmeh boječe,

tedaj kot sonce upanje posveti vate.                         (MalaMia)

 

Posij, pesem, v pomladni dan,

z jezikom si podpri nebo,

v poljub mi razkleni besedo,                                      (breza)

a v stavek skleni moj kredo

v nove svetle svite in neki novi svet.                          (JUR)

 

In ne pozabi na prelet

zamolkle, mrke ptice                                                   (Lidija)

in na svet, ujet med žice.

A zdaj si mlada, radoživa,                                           (Marija)

morda še malo sramežljiva.                                         

 

Ne boj se, prihaja tvoj poet.                                         (Ida)

Znova te vdihne iz megle, ki skriva

med koprenami zoreče misli                                         (Irena, pi)

in ležem vate kot v svisli,

drugega nisem kot drget.                                              (Katarina J.)

Nato razpnem se v risu enakonočja

   med vse hribe in pobočja.                                  (Levcek)

Kakor reka iz sotočja

z vami tečem proti morju,                                              (JUR)

da se čimprej svetlikam na obzorju,

že vsa odrasla in še prav otročja

stvaritev, ki vsakomur pod kožo zleze,                     (Marko S. Mezopotamsky)

saj je porojena zgolj iz neke hipoteze!                      (Matej Krevs)


Zastavica

 < 1 2

Komentiranje je zaprto!