Forum
- Datum objave:
20. 03. 2020 ob 19:55 - Spremljaj
- Število komentarjev: 26
- Piše: Ana Porenta (urednica)
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 2449 krat
PREPLETENKA, 21. marec 2020
Pozdravljeni,
bi se šli našo skupno pesem?
Pesem se začne (kot običajno) s prvim verzom, naslednji doda najprej en verz, ki se rima nanj (bodimo pozorni na dobre rime, ne rimajmo naslonskih besed (se, je, bo, zelo, tako itd.) - no, saj to že veste ;), nato še en verz, ki se ne rima na prejšnja dva, a pesem pomensko nadaljuje.
Primer:
Potok izvira visoko v gorah. (prvi)
Ko hodim po poti, me ni strah. (drugi)
Pogledam na kompas in zemljevid.
Za mojim hrbtom se dela svit. (tretji)
Temni oblaki skrijejo gozd,
in tako naprej.
Da pa se ne bomo ves čas vračali, še eno pravilo: vsak, ki nadaljuje pesem, naj do takrat zapisano pesem najprej skopira v komentar in šele potem nadaljuje z dvema svojima verzoma. Poleg verzov naj v oklepaju zapiše tudi svoje ime.
Prepletenka, te že pišemo ...
Poslano:
21. 03. 2020 ob 21:41
Spremenjeno:
21. 03. 2020 ob 22:11
Posij, pesem, v pomladni dan. (Ana)
Predolgo si skrita čakala.
Ti zima ni dihati dala? (Lidija)
Zato si ji rekla: ne, hvala?
Prav kmalu bo čisto drugače ... (Sara)
iz popkov sreče, žalosti, strahu, želja,
se razcvetiš po polju dneva, (Irena, pi)
objem poiščeš iz teme odmeva,
predramiš misel kakor veter trepetliko, (Jošt .Š)
v spomin prikličeš barvno sliko
v odtenkih zarje zlato rdeče, (koni)
na usta prikličeš nasmeh boječe,
tedaj kot sonce upanje posveti vate. (MalaMia)
Posij, pesem, v pomladni dan,
z jezikom si podpri nebo,
v poljub mi razkleni besedo, (breza)
a v stavek skleni moj kredo
v nove svetle svite in neki novi svet. (JUR)
In ne pozabi na prelet
zamolkle, mrke ptice (Lidija)
in na svet, ujet med žice.
A zdaj si mlada, radoživa, (Marija)
morda še malo sramežljiva.
Ne boj se, prihaja tvoj poet. (Ida)
Znova te vdihne iz megle, ki skriva
med koprenami zoreče misli (Irena, pi)
in ležem vate kot v svisli,
drugega nisem kot drget. (Katarina J.)
Nato razpnem se v risu enakonočja
Kakor reka iz sotočja
z vami tečem proti morju
Včasih peruti nemočno razpenjam
spet drugič
vso klimo zamenjam
Poslano:
21. 03. 2020 ob 22:46
Spremenjeno:
21. 03. 2020 ob 22:58
Posij, pesem, v pomladni dan. (Ana)
Predolgo si skrita čakala.
Ti zima ni dihati dala? (Lidija)
Zato si ji rekla: ne, hvala?
Prav kmalu bo čisto drugače ... (Sara)
iz popkov sreče, žalosti, strahu, želja,
se razcvetiš po polju dneva, (Irena, pi)
objem poiščeš iz teme odmeva,
predramiš misel kakor veter trepetliko, (Jošt .Š)
v spomin prikličeš barvno sliko
v odtenkih zarje zlato rdeče, (koni)
na usta prikličeš nasmeh boječe,
tedaj kot sonce upanje posveti vate. (MalaMia)
Posij, pesem, v pomladni dan,
z jezikom si podpri nebo,
v poljub mi razkleni besedo, (breza)
a v stavek skleni moj kredo
v nove svetle svite in neki novi svet. (JUR)
In ne pozabi na prelet
zamolkle, mrke ptice (Lidija)
in na svet, ujet med žice.
A zdaj si mlada, radoživa, (Marija)
morda še malo sramežljiva.
Ne boj se, prihaja tvoj poet. (Ida)
Znova te vdihne iz megle, ki skriva
med koprenami zoreče misli (Irena, pi)
in ležem vate kot v svisli,
drugega nisem kot drget. (Katarina J.)
Nato razpnem se v risu enakonočja
Kakor reka iz sotočja
z vami tečem proti morju, (JUR)
da se čimprej svetlikam na obzorju,
že vsa odrasla in še prav otročja
stvaritev, ki vsakomur pod kožo zleze (Marko S. Mezopotamsky)
Poslano:
22. 03. 2020 ob 00:02
Spremenjeno:
22. 03. 2020 ob 00:03
Posij, pesem, v pomladni dan. (Ana)
Predolgo si skrita čakala.
Ti zima ni dihati dala? (Lidija)
Zato si ji rekla: ne, hvala?
Prav kmalu bo čisto drugače ... (Sara)
iz popkov sreče, žalosti, strahu, želja,
se razcvetiš po polju dneva, (Irena, pi)
objem poiščeš iz teme odmeva,
predramiš misel kakor veter trepetliko, (Jošt .Š)
v spomin prikličeš barvno sliko
v odtenkih zarje zlato rdeče, (koni)
na usta prikličeš nasmeh boječe,
tedaj kot sonce upanje posveti vate. (MalaMia)
Posij, pesem, v pomladni dan,
z jezikom si podpri nebo,
v poljub mi razkleni besedo, (breza)
a v stavek skleni moj kredo
v nove svetle svite in neki novi svet. (JUR)
In ne pozabi na prelet
zamolkle, mrke ptice (Lidija)
in na svet, ujet med žice.
A zdaj si mlada, radoživa, (Marija)
morda še malo sramežljiva.
Ne boj se, prihaja tvoj poet. (Ida)
Znova te vdihne iz megle, ki skriva
med koprenami zoreče misli (Irena, pi)
in ležem vate kot v svisli,
drugega nisem kot drget. (Katarina J.)
Nato razpnem se v risu enakonočja
Kakor reka iz sotočja
z vami tečem proti morju, (JUR)
da se čimprej svetlikam na obzorju,
že vsa odrasla in še prav otročja
stvaritev, ki vsakomur pod kožo zleze, (Marko S. Mezopotamsky)
saj je porojena zgolj iz neke hipoteze! (Matej Krevs)
Poslano:
15. 11. 2020 ob 21:04
Spremenjeno:
15. 11. 2020 ob 22:04
Je tole že pečeno ali še pečemo :-)?
Posij, pesem, v pomladni dan. (Ana)
Predolgo si skrita čakala.
Ti zima ni dihati dala? (Lidija)
Zato si ji rekla: ne, hvala?
Prav kmalu bo čisto drugače ... (Sara)
iz popkov sreče, žalosti, strahu, želja,
se razcvetiš po polju dneva, (Irena, pi)
objem poiščeš iz teme odmeva,
predramiš misel kakor veter trepetliko, (Jošt .Š)
v spomin prikličeš barvno sliko
v odtenkih zarje zlato rdeče, (koni)
na usta prikličeš nasmeh boječe,
tedaj kot sonce upanje posveti vate. (MalaMia)
Posij, pesem, v pomladni dan,
z jezikom si podpri nebo,
v poljub mi razkleni besedo, (breza)
a v stavek skleni moj kredo
v nove svetle svite in neki novi svet. (JUR)
In ne pozabi na prelet
zamolkle, mrke ptice (Lidija)
in na svet, ujet med žice.
A zdaj si mlada, radoživa, (Marija)
morda še malo sramežljiva.
Ne boj se, prihaja tvoj poet. (Ida)
Znova te vdihne iz megle, ki skriva
med koprenami zoreče misli (Irena, pi)
in ležem vate kot v svisli,
drugega nisem kot drget. (Katarina J.)
Nato razpnem se v risu enakonočja
Kakor reka iz sotočja
z vami tečem proti morju, (JUR)
da se čimprej svetlikam na obzorju,
že vsa odrasla in še prav otročja
stvaritev, ki vsakomur pod kožo zleze, (Marko S. Mezopotamsky)
saj je porojena zgolj iz neke hipoteze! (Matej Krevs)
Kot zgled bohotne avtogeneze
razprši svoje verze po poteh, (DunjaPG)
urednica
Poslano:
16. 11. 2020 ob 19:55
Spremenjeno:
16. 11. 2020 ob 20:55
O, Dunja, kako fino, da si tole izbrskala. Prav polepšalo mi je večer. Seveda lahko še vedno nadaljujemo ;) do naslednjega dneva poezije je še kar daleč ...
Lp, Ana
Poslano:
17. 11. 2020 ob 02:27
Spremenjeno:
17. 11. 2020 ob 03:37
PREPLETENKA
Posij, pesem, v pomladni dan. (Ana)
Predolgo si skrita čakala.
Ti zima ni dihati dala? (Lidija)
Zato si ji rekla: ne, hvala?
Prav kmalu bo čisto drugače ... (Sara)
iz popkov sreče, žalosti, strahu, želja,
se razcvetiš po polju dneva, (Irena, pi)
objem poiščeš iz teme odmeva,
predramiš misel kakor veter trepetliko, (Jošt .Š)
v spomin prikličeš barvno sliko
v odtenkih zarje zlato rdeče, (koni)
na usta prikličeš nasmeh boječe,
tedaj kot sonce upanje posveti vate. (MalaMia)
Posij, pesem, v pomladni dan,
z jezikom si podpri nebo,
v poljub mi razkleni besedo, (breza)
a v stavek skleni moj kredo
v nove svetle svite in neki novi svet.
JUR)
In ne pozabi na prelet
zamolkle, mrke ptice (Lidija)
in na svet, ujet med žice.
A zdaj si mlada, radoživa, (Marija)
morda še malo sramežljiva.
Ne boj se, prihaja tvoj poet. (Ida)
Znova te vdihne iz megle, ki skriva
med koprenami zoreče misli (Irena, pi)
in ležem vate kot v svisli,
drugega nisem kot drget. (Katarina J.)
Nato razpnem se v risu enakonočja
Kakor reka iz sotočja
z vami tečem proti morju, (JUR)
da se čimprej svetlikam na obzorju,
že vsa odrasla in še prav otročja
stvaritev, ki vsakomur pod kožo zleze, (Marko S. Mezopotamsky)
saj je porojena zgolj iz neke hipoteze! (Matej Krevs)
Kot zgled bohotne avtogeneze
razprši svoje verze po poteh, (DunjaPG)
in ponovno prižge lesk v očeh,
ko zopet steče ne več izgubljena,
(Marija - triglav)
Komentiranje je zaprto!