Cefranje
Prozorna luna se obeša v svitje,
megle objema z jutrom prepojene
in zvezde več ni videti nobene,
obrača zemljo v dan nevidno nitje.
Za oknom barva se in hladni piši
dvigujejo odpadlo listje v vence,
ko s soncem se rojevajo spet sence,
z objemom toplim eno z naju zbriši.
Ponoči se ustavi svet in gnezdi
v mrakovju tihem, ki se ne premika,
ob prvi zori čas spet v krogih jezdi,
zbudi kolesje, ki se ne zatika
in greva z njim za dve ušivi mezdi,
v dve senci strgana srca oblika.
zelo lep sonet o vpetosti v delovnik
lovrenka
Hvala draga Lovrenka <3
ja, tudi to
objemem te
Krasno izpeljan in pomensko determiniran sonet, brez raznih umetelnih tvorb, ki bi bile tam samo zaradi forme.
Bravo :)
O, jupi, sem vesela, da mi je uspelo.
Hvala, Lidija
cmok
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 15. 02. 2020 ob 09:21
- Prebrano 434 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 227.5
- Število ocen: 12