Njegov jezik je bil staromoden, skoraj aristokratski. Govoril je počasi. Vsako posamezno besedo je bilo mogoče razločiti. Sedemindvajset let je prebil v zaporu. Pred dobrim mesecem dni so ga spustili na prostost. Vendar ne v besedah ne v glasu ni bilo čutiti nikakršne grenkobe.

Prevzelo nas je njegovo dostojanstvo. Poslušali smo ga v tišini. Če bi se kdo premaknil, bi lahko slišali škripanje stola.

Čas za vprašanja je bil skopo odmerjen. Nisem več upala, da bom tudi jaz, stisnjena v ozadju nabito polne dvorane, prišla do besede. Ne vem od kod sem vzela pogum, da sem ga vprašala, kar si javno ni upal še nihče.

Bili smo že pri garderobi, ko je prihajal po stopnicah. Nekomu iz svojega spremstva je pomignil, da mi podrži plašč. Stopil je naravnost k meni. Stisk njegove roke je bil čvrst.

Ganjena sem gledala za njim, ko je stopal proti izhodu na ozko ulico stockholmskega starega mesta. Tam ga je navdušeno pozdravila čakajoča množica.

mavrično nebo

galeb razširi krila

v loku svobode

*Nkosi Sikelel' iAfrika (Lord Bless Africa) - prvi verz himne JAR

Ob tridesetletnici osvoboditve Nelsona Mandele. 

nemesis