Ono sklupčano
pod očnim kapcima
nepogrešivo
sakuplja svjetlo pramenje
jutra i neumorno te
u dan pretapa
Nikad ne spoznaješ granicu
između kliktaja srca
i večernje fatamorgane
Nikad ne spoznaješ
što je tvoje ostalo sanjati
na žalima godina
korijenjem kroz koje se
granala kolijevka
Bleneš nad usamljenim
bijelim i pustim cestama
duboko tih čitaš žudnju
mladih udovica
što rukama blagog vjetra
nude svoja tijela
i godine
čekajući
reprizu mladosti
Bravo majstore!
Davno nisam vidio nešto ovako dobro!
LP,
Ivan
Ivane, hvala za pažnju i mišljenje.
lpm
Posamična življenja, ki se razvejajo iz zibeli ... šele čez čas lahko pogledaš nazaj in kako velikokrat se pred notranjim pogledom prikaže mladost, tisti čas, ko so bile še vse poti odprte ... pesem, ki nas prežame z nostalgijo in grenkobo, čestitke,
Ana
Dobra večer, Ana.
Hvala za podcrtavanje pjesme!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!