Čas je pobegnil z ure s sončnicami

in enakomerno drobenclja

s koraki v četrtinskem taktu.

Spominja na lene škržate

v utrujenem poletnem predvečeru.

V kuhinji zaslišim

valovanje morja,

šuštenje vetra,

in šepet starih borovcev.

Hladilnik vztrajno brni

v želji ohraniti svojo notranjost hladno.

Noče se predati toploti.

Pralni stroj s trudom obrača svoj trebuh,

skozi katerega se pretaka vroča voda.

Včasih tenko zacvili,

zaječi od prevelikega bremena

in gnusa

nad vso to umazanijo,

ki jo mora požirati dan na dan.

Ogenj v kaminu liže

prasketajoče smrekove trske,

brezova polena ne rečejo nič.

Tudi dimnik je tiho.

Danes ne tuli.

Pes spi na kavču.

Komaj slišno diha.

Včasih zabevska v snu.

Jaz sedim za mizo.

Pijem kavo.

Poslušam.

Tiho sem.

Ne ječim,

ne cvilim.

ne tulim,

ne bevskam,

tudi šepetam ne.

Samo plitko diham.

Neslišna sem.

Samo slutim

šumenje krvi

skozi srce,

ki še vedno udarja

v mojem ritmu.

Veselo,

a ne preveč.

Allegro

ma non troppo.

Vedno počasneje.

Ritardando.

Aleksandra Marijanović