Slovarček:

Liesa-Liessa – beneška vas

V nebu plava luna – tradicionalno srečanje med pesniki, pisatelji in drugimi ustvarjalci

bizjaško narečnje – italijanski govor na ozemlju med rekama Timav in Sočo

Pri pesmi malo zmoti navajanje datuma in naštevanje vsebine oz. zvrsti pesmi (kot bi bilo poročilo o dogodku), tudi V nebu plava luna bi bilo treba nekako vgnesti v vsebino, ampak kot odmev prireditve je pa odlična,

lp, Ana

Ana, hvala za mnenje! Pesem skušala nekoliko popraviti.

V nebu luna plava

Noben človek ni otok,
popolnoma sam zase;

vsak človek je kos celine …

John Donne

Prva sobota v septembru, ni navaden dan.

V Liesi dežuje. Zdi se, kot bi nebo

želelo ugasiti še zadnjo iskro poletja.

Za vrati Kovačouga senika:

stisk rok, objem, prijazen klepet,

ko postane jezik ovira,

širok nasmeh.

Po prostoru se razlije glasba.

Vonj po senu me vrača v otroštvo.

Berem. Trema se razblini kot megla

v opoldanskem soncu.

V kitico, ki je zgolj naštevanje (ki pa ima ritem). Bi lahko vpletla tudi imeni Marilise Trevisan in Franco Giordani. To bi morda šlo. Nadalje bi pri furlanskem jeziku bi lahko omenila tudi imena vasi: Claut, Andreis, Barcis, v katerih govoru so napisana Francova besedila. Vendar tega ne želim, saj imen teh vasi ne znam pravilno izgovoriti, kako naj potem začutim ritem pesmi? Ker Marilisinih besedil nisem razumela, lahko teme samo naštejem. To želim narediti, ker bi rada poudarila raznolikost, ne zgolj narečij, ampak tudi vsebin. Prav ta „mešanica“ in vse dobre misli vseh nas, ki smo se tam zbrali (tudi poslušalcev, ki so senik napolnili do zadnjega kotička) so bile tisto, ob čemer mi je bilo prijetno še tedne potem. Če sem iskrena, mi je še zdaj. V resnici pa ob neznanju jezika v tem delu pesmi nimam veliko manevrskega prostora. Imaš morda kakšen nasvet?

Pesem o minevanju ob angažirani pesmi,

spomini ob trumah beguncev,

domači zemlji in erotiki.

Slovenščina ob italijanščini,

bizjaško narečje ob furlanščini -

v različnih odtenkih govora

sosednjih vasi.

To o temah pesmi vem iz povezovanja predsednice društva Rečan.

Nadaljevanje je potem dobro?

Uživam v ritmu,

tu in tam razumem

besedo ali verz.

Rosen lesket v očeh mladega kantavtorja

daje slutiti globino odpetega.

Čisto na koncu – trio Ostajki.

Vsa mavrica se sklene

z ljudsko pesmijo

beneških dolin.

Ko zdaj berem popravljeno pesem, mi nekam „manjka“ tisti datum v prvem verzu, škoda, ampak naj bo. Za zdaj to. Potem bom videla.

Hvala! Lahko noč, Lea

Sobota,  ki ni navaden dan? 

Pozdravljena, Ana!

Morda bi šlo tako:

V nebu plava luna

Noben človek ni otok,
popolnoma sam zase;

vsak človek je kos celine …

John Donne

Sobota, ki ni navaden dan.

V Liesi dežuje. Zdi se, kot bi nebo

želelo ugasiti še zadnjo iskro poletja.

Za vrati Kovačouga senika:

stisk rok, objem, prijazen klepet,

ko postane jezik ovira,

širok nasmeh.

Po prostoru se razlije glasba.

Vonj po senu me vrača v otroštvo.

Berem. Trema se razblini kot megla

v opoldanskem soncu.

Marilisa bere v bizjaškem narečju,

ne izogiba se perečim temam,

kot so trume beguncev,

domača zemlja in erotika.

Franco ustvarja v furlanščini -

v različnih odtenkih govora

sosednjih vasi.

Uživam v ritmu,

tu in tam razumem

besedo ali verz.

Rosen lesket v očeh mladega kantavtorja

daje slutiti globino odpetega.

Čisto na koncu – trio Ostajki.

Vsa mavrica se sklene

z ljudsko pesmijo

beneških dolin.

Verjetno bo treba še kaj popiliti, ker se mi je ta rešitev ponudila na hitro. Če sem vsaj na pravi poti, je dobro.

Kako se ti zdi? Hvala!

Lahko noč, Lea

Dobro jutro, Ana! 

Morda:

Marilisina beseda v bizjaškem narečju 

je tršata, podobna življenju, 

ki ga opisuje. 

Francova furlanščina - 

... 

Glede verzov popravim, tam pri Francu ne vem, če jezikovno "stoji". Ker o njegovih čustvih oziroma reakciji na odpeto  pišem v nadaljevanju,  morda bo. 

Hvala! 

Lp, Lea

Odlično, mislim, da se ti odpirajo prava vrata za to pesem, le nadaljuj,

lp, Ana

Ana, vesela sem, da je tako. Zdaj sem skušala pesem v celoti uredit. Iskreno, še vedno sem ponekod v dvomih. Šla naj bi tako: 

V nebu plava luna

Noben človek ni otok,
popolnoma sam zase;

vsak človek je kos celine …

John Donne

Sobota, ki ni navaden dan.

V Liesi dežuje. Zdi se, kot bi nebo

želelo ugasiti še zadnjo iskro poletja.

Za vrati Kovačouga senika:

stisk rok, objem, prijazen klepet,

ko postane jezik ovira,

širok nasmeh.

Po prostoru se razlije glasba.

Vonj po senu me vrača v otroštvo.

Berem. Trema se razblini kot megla

v opoldanskem soncu.

Ob aplavzu se ponovno zavem poslušalcev,

ki do zadnjega kotička polnijo senik.

Gushi in Raffunk nam natrosita

še nekaj glasbenih utrinkov.

Marilisina beseda v bizjaškem narečju 

je tršata, podobna je življenju, 

ki ga opisuje. 

Nato Franko zabrenka na kitaro in po furlansko -

v različnih odtenkih govora sosednjih vasi -

izvede štiri svoje pesmi.

Uživam v ritmu,

tu in tam razumem

besedo ali verz.

Rosen lesket v očeh mladega kantavtorja

daje slutiti globino odpetega.

Čisto na koncu – trio Ostajki.

Vsa mavrica se sklene

z ljudsko pesmijo

beneških dolin.

V naslednjih dneh, skoraj verjetno ne bom imela časa, predvsem pa ne zbranosti. Mislim, da se bom pesmi ponovno lahko posvetila v ponedeljek. Takrat bom skušala popraviti napake na katere me opozoriš.

Hvala!

Lahko noč, Lea

Še nočna razmišlja:

Franco je Furlan. 

Spremlja se na kitari. 

Pred vsako pesmijo pove

v narečju katere vasi 

je napisana. 

Končno imam dober občutek. 

Lp,  Lea

Pojdimo naprej (čeprav vem,  da se bom še vračala). 

Nekaj besed o Gushi&Raffunk. Ona je Argentinka, on Italijan, za dom sta si izbrala Benečijo. Njuna glasba je inštrument in vokal,  pri tem gre le za glasove brez pravega besedila. Čarobno. 

Zato:

Gushi&Raffunk nas zasanjata 

s čarobnimi melodijami. 

Ob priliki nadaljujem. 

Gushi&Raffunk nas zasanjata 

s čarobnimi melodijami. 

Sledi Marilisa. 

Njene besede v bizjaškem narečju 

imajo tršat zven, 

podobne so življenju. 

In zdaj nazaj ali skoraj nazaj:

Franco pa se s prsti sprehodi 

čez kitarske strune

in po furlansko - 

v štirih različnih odtenkih, 

štirih sosednjih vasi - 

izlije svoje pesmi 

Če sem že tu zgoraj vrnem popravka,  ki sodita zraven. 

Dober večer, Ana!

Taka je zdaj pesem, ko sem jo ponovno "sestavila". 

V nebu plava luna

 Noben človek ni otok,
popolnoma sam zase;

vsak človek je kos celine …

John Donne

Sobota, ki ni navaden dan.

V Liesi dežuje. Zdi se, kot bi nebo

želelo ugasiti še zadnjo iskro poletja.

Za vrati Kovačouga senika:

stisk rok, objem, prijazen klepet,

ko postane jezik ovira,

širok nasmeh.

Po prostoru se razlijejo note.

Vonj po senu me vrača v otroštvo.

Berem. Trema se razblini kot megla

v opoldanskem soncu.

Ob aplavzu se ponovno zavem poslušalcev,

nagneteni so do zadnjega kotička.

Gushi&Raffunk nas omamita

z glasbeno čarovnijo. 

Sledi Marilisa. 

Njene besede v bizjaškem narečju 

imajo tršat zven, 

podobne so življenju. 

Franco pa se s prsti sprehodi 

čez kitarske strune

in po furlansko - 

v štirih različnih odtenkih, 

štirih sosednjih vasi - 

izlije svoje pesmi 

Uživam v ritmu,

tu in tam razumem

besedo ali verz.

Rosen lesket v očeh mladega kantavtorja

daje slutiti globino odpetega.

Čisto na koncu – trio Ostajki.

Vsa mavrica se sklene

z ljudsko pesmijo

beneških dolin.

Kako se ti zdi? Par stvari sem spremenila tudi zato, da se nekatere besede niso ponavljale.

Seveda upam, da nisem česa izpustila, pozabila na kakšen verz.

Hvala! 

Lp, Lea

Lepo napreduješ ... morda:

V nebu plava luna

 Noben človek ni otok,
popolnoma sam zase;

vsak človek je kos celine …

John Donne

Sobota, ki ni navaden dan.

V Liesi dežuje. Zdi se, kot bi nebo

želelo ugasiti še zadnjo iskro poletja.

Za vrati Kovačouga senika:

stisk rok, objem, prijazen klepet

in širok nasmeh,

ko postane jezik ovira.

širok nasmeh.

Po prostoru se razlijejo note.

Vonj po senu me vrača v otroštvo.

Berem. Trema se razblini kot megla

v opoldanskem soncu.

Ob aplavzu se ponovno zavem poslušalcev,

nagneteni so do zadnjega kotička.

Gushi&Raffunk nas omamita

z glasbeno čarovnijo. 

Sledi Marilisa. Melisine besede

Njene besede v bizjaškem narečju 

imajo tršat zven, 

podobne so življenju. 

Franco pa se s prsti sprehodi 

čez kitarske strune

in po furlansko,

v štirih različnih odtenkih, 

štirih sosednjih vasi, 

izlije svoje pesmi. 

Uživam v ritmu,

tu in tam razumem

besedo ali verz.

Rosen lesket v očeh mladega kantavtorja

daje slutiti globino odpetega.  (ni mi všeč pasivna raba daje slutiti - boljše povedati v 1. osebi, kot prej - slutim ...)

Čisto na koncu – trio Ostajki.

Vsa mavrica se sklene

z ljudsko pesmijo

beneških dolin.

Lp, Ana

Ana, najlepša hvala za popravke in nasvet. Z obojim se strinjam. Popravljam:

V nebu plava luna

Noben človek ni otok,
popolnoma sam zase;

vsak človek je kos celine …

John Donne

Sobota, ki ni navaden dan.

V Liesi dežuje. Zdi se, kot bi nebo

želelo ugasiti še zadnjo iskro poletja.

Za vrati Kovačouga senika:

stisk rok, objem, prijazen klepet

in širok nasmeh,

ko postane jezik ovira.

Po prostoru se razlijejo note.

Vonj po senu me vrača v otroštvo.

Berem. Trema se razblini kot megla

v opoldanskem soncu.

Ob aplavzu se ponovno zavem poslušalcev,

nagneteni so do zadnjega kotička.

Gushi&Raffunk nas omamita

z glasbeno čarovnijo. 

Marilisa. Marilisine besede

v bizjaškem narečju

imajo tršat zven,

podobne so življenju.

Franco pa se s prsti sprehodi

čez kitarske strune

in po furlansko

v štirih različnih odtenkih,

štirih sosednjih vasi,

izlije svoje pesmi.

Uživam v ritmu,
tu in tam razumem
besedo ali verz.

Ob rosnem lesketu

v očeh mladega kantavtorja

slutim globino odpetega.

Čisto na koncu – trio Ostajki.

Vsa mavrica se sklene

z ljudsko pesmijo

beneških dolin.

Upam, da sem kljub utrujenosti vse prav razumela in da je popravek predzadnje dober. 

Hvala in lahko noč, Lea

Mogoče le še v temle delu:

Gushi&Raffunk nas omamita

z glasbeno čarovnijo.                     (kaj bolj izvirnega?)

Marilisa. Marilisine besede

v bizjaškem narečju

imajo tršat zven,

podobne so življenju.

Franco pa se s prsti sprehodi

čez kitarske strune

in po furlansko

v štirih različnih odtenkih    (tu niti niso potrebne vejice)

štirih sosednjih vasi

izlije svoje pesmi.

Lp, Ana

Pozdravljen, Ana! Se strinjam s tabo. Tista verza res nista v nobeni varianti niti približno dobra. Najslabša je bila prva, drugi dve pa preveč „pravljični“. Kaj misliš, kako bi bilo, če grem v to smer?

Ponovno Gushi&Raffunk,

močna glasba in vokal,

ki je nekaj posebnega.

V prsih me ščemi,

trepet se širi

vse do prstnih jagodic.

Marilisine besede

v bizjaškem narečju

imajo tršat zven,

podobne so življenju.

Franco se s prsti sprehodi

čez kitarske strune

in po furlansko

v štirih različnih odtenkih

štirih sosednjih vasi

izlije svoje pesmi.

Morda bi bila tista kitica tako boljša:

Ponovno Gushi&Raffunk.

Glasba je močna,

vokal nekaj posebnega.

V prsih me zaščemi,

potem se trepet širi

vse do prstnih jagodic.

prstne jagodice so lahko tudi prstne blazinice

Hvala za ves trud, ki ga vlagaš v to pesem! Vesela sem dodelave.

Lp, Lea

Morda: 

Ponovno Gushi&Raffunk. 

Glasba ima angelski zven. 

Prsti mi trepetajo. 

Zazdi se mi, 

da je naenkrat več svetlobe. 

Morda je angelska glasba še večji kliše in je bila zgornja rešitev boljša. 

Hvala,  Lea

Kaj pa:

Gushi in Raffunk spet zazvenita, (ali kaj drugega, besdeda zven je že zgoraj)

prsti mi trepetajo,

naenkrat je več svetlobe.

Hm, pa čisto preprosto:

Gushi in Raffunk,  spet njuna glasba, 

prsti mi drhtijo (morda bolje kot trepetajo) 

naenkrat je več svetlobe. 

Edina sopomenka "zazveni" naj bi bila "zadoni", vendar ne, nisem bila v Skali. 

Kaj misliš,  Ana? 

Najlepša hvala! 

Lp, Lea 

Imenitno, všeč mi je,

lp, Ana