prokleti, grdi, ledeni,
zebu, prazni aš krstijan
neče da u nje poj spati,
uzidani su z nikima dugi,
šoldi vrtili se u rukah velikih
glavešin, pak su forši i ukleti,
a spod njih gola zemlja
ka njuši na staro lišče,
čuda škalini, previše pjani,
nisu to palaci za une ča
samo muče i trpe, ne išču
veliko i visoko, takovi če
pognuti glavu, stisnuti oči
i moliti Boga, zadnje škorše
dočekati mrež četiri zida
svojega teplega ugnjišta
........................................................