ponujajo dotik starega časopisa
in barvo zgubane kože,
potiskane z vzorcem
zasušenih kolobarjev kave
na razmajani mizici pred kavčem,
za katerega sva nekoč davno
vplačala upanje na kredit.
Fotografije v okvirjih, grče spominov,
v oblačnih dneh skelijo še malo drugače.
V zaodrju srečnih nasmehov
ležijo polomljeni kosi obetov,
konec predstave briše masko
z obrazov postanih sanj.
Telo skozi kaplje na steklu zre nazaj
v krhko zavedanje sebe
in se vdano nasmehne,
ko mati zemlja odpre naročje
še vedno šepetajočemu dežju.
Krasna poetska predstava ... jesensko vzdušje vzbudi žalost zaradi neizpolnjenih obetov neke življenjske zgodbe, ki pa jo zaključek pemi zracionalizira na resignacijo znotraj skoraj tolažeče scene jesenske narave
Strinjam se z Lidijo:
jesen, osamljenost, razočaranje, žalost in poglabljanje vase, ki da upanje ...
Našla sem tudi zatipkanega škratka:
in se vdano na(s)mehne,
Lp, Marija
škratek popravljen :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!