Ko oče k materi je v izbo legel
od greha poten ugasnil srečo, svečo,
si rožni venec je vtaknila v vrečo.
Do jutra ne zvedo, da je pobegel
z njo križ, ki ga je vsako noč nosila,
dar tihih ur, ko vstopil je k njej v sobo,
ko trgal z nje je še deviško robo,
ko je objokana prosila in rotila.
Že teče - in sram kot zlo za njo vrešči.
Pod senožetmi brbota močvara,
med gnezdi trsja mnogo duš kriči.
Potone lice, ki se ne postara.
Ptič vzleti. Puška poči. Šaš zašumi.
Brez križa v gosjih črevih, vre obara.
Zelo zelo pomenljiv in nekoliko pretresljiv sonet, si nam ponudila v branje, Poetesa Irena; sonet, ki ti zaposli čute ... Ni kaj, vsekakor ti zelo leži tovrstna oblika pesniškega podajanja.
Z lepimi pozdravi,
Sašo
Hvala, dragi Sašo. Življenje ni vselej le z rožicami postlano. Zna biti kruto in brezsrčno. Mnogim.
Ostanimo ljudje.
Objem zate
Pretresljiva zgodba o zlorabi, ujeta v sonet, nas močno gane in zaželimo si, da bi odplaknila krutost sveta ... čestitke,
Ana
Hvala, Ana
res si želimo, včasih preveč molčimo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!