?

Odprem oči, znajdem se v dnevni sobi, ki je kot nekakšen skupek vseh dnevnih sob v katerih sem že bivala. Na levi je dolg hodnik in na desni odprto okno s pogledom na oblake. Vstanem s starega kavča, zaslišim glasno dihanje in glas, ki me prosi za vodo. Med regali opazim okrogel akvarij brez vode, v njemu je črna košata riba, ki se obrača na glavo. V hipu se ustrašim zanjo, zato panično pričnem iskati kopalnico. Najdem jo hitro, a žal je vsa razdrta in iz pipe nikakor ne priteče voda. Pričnem iskati kuhinjo, enako hitro jo najdem, a v njej ne najdem umivalnika. Spomnim se, da nimam niti ene stvari kamor bi lahko vlila vodo. Odprem omaro, kjer slutim, da bili kozarci in tam odkrijem zbiralnik vode, poleg kozarcev, kar se mi zdi zelo nenavadno, saj izgleda bolj kot zadeva za na vrt. Kakorkoli, ni časa, tečem hitro kar se da, do ribe v dnevni sobi. Iz majhnega kozarca se izlije slap vode, ki napolni akvarij. Ribica zaplava. Huh. Nekaj časa jo opazujem. Ona opazuje mene in kmalu odpre usta, zaslišim jasen “Hvala!”. “Ni kaj hvaliti ribica, le kdo te je pustil brez vode!?”, a tokrat ne reče nič in ostanem brez odgovora. Poleg akvarija zagledam prstan z zelenim kamnom in ravno, ko se ga želim dotakniti, iz njega prileti majhna pika, ki se raztegne v pojavo. Pojava se manifestira v žensko v zeleni srednjeveški obleki, z dolgimi rdečimi lasmi in očmi z odtenki jantarja. V trenutku jo prepoznam, “Katarina, kako zelo so moje oči pogrešale te videti!”. Njen nasmeh nežen kot jesenski veter med krošnjami brezic in ljubeč pogled me prelije s toploto. S prstom me takne po nosu in takoj se znajdeva za hišo, kjer so doma moji starši. Vidim nešteto cevi, stopnic in ograj, izgleda kot gradbišče, ki je že dolgo zapuščeno. “Ne razumem kaj mi želiš povedati Katarina, kam greva?” Ona pa je tiho kot ponavadi, le tu pa tam se zahihita. Nekako se dvigneva nad vso to “kramo” in pričneva hoditi po gozdni potki. Pred mano se odpre ogromna jasa, po njej so razmetane tirnice. Vidi se, da po teh tirih že dolgo ni vozil vlak. Na določenih delih pa so vagoni. Zanima me kaj je v vagonih, zato se spustim do prvega najbližjega. Tam zagledam kitajko, črnca, indijca in sneguljčico. Počez se ljubijo in prav nič jim ni mar zame. Nekako me zmoti dogajanje, zato se hitro umaknem in pričnem iskati Katarino. Nikjer je ne vidim. Grem do drugega vagona in v njemu zagledam fanta s sklonjeno glavo, v njegovi žili visi injekcija, poleg njega je dekle, ki gleda v neznano in ima premočene hlače. Tudi ta prizor me hudo zmoti, zato se hitro umaknem. Čeprav me je že skoraj strah pogledati še v kakšen vagon, me nekaj vseeno sili, da pogledam v naslednjega. V tem ni nikogar, je pa cel počečkan. Pričnem prebirati, “Ines je kurba!”, “Niko je peder!”, “Jebem ti mater kuzla lažniva”, “If nothing goes right, go LEFT”, “666 is my number”, “DOBROTA JE SIROTA”, “boli me kurac za vas”, “sex, drugs & rock ‘n’ roll”, “arbeit macht frei”, “verjamem samo svojemu žepu!”, “FUCK the POLICE”, “cowboys from hell”, “jej, pij, fuki, samo enkrat se živi”… Tudi to me zgrozi, stresem z glavo, nočem več videti kaj se skriva v vagonih. Poskušam se vrniti v gozd, a potke ni več in povsod je zdaj trnje. Ni moč preskočiti prepreke ali se prebiti skozi trdno stisnjeno grmovje. Primem se z dlanmi za lica, kar je znak, da že rahlo obupujem, saj ne razumem kaj tu počnem in ne vem kam naj grem. Obrnem se s pogledom nazaj na jaso, na koncu zagledam dve temni jezeri, od daleč izgleda kot, da njiju deli ozka pot. V to smer grem torej, z nelagodnim občutkom, saj jezeri že od daleč delujeta preveč mirni in mrtvi. Pridem do stezice, ki ju deli na dvoje. Z eno nogo potipam, če je varna, ko zaslišim kopita in škripanje lesenih koles. Za mano sta konja s kočijo in na njej sedi možakar s klobukom. “Tu pa ne bi rada hodila, prenevarno je da padeš.” Obrvi se mi povišajo, “Ampak, jaz ne vem kam naj grem! Kaj pa je s to vodo?”. “To ni voda dekle, karkoli pade v to zmes, se razkroji v stotinki. Vi, ljudje, si jezero ognja pravilno ne znate predstavljati.” Saj ni eno jezero, si mislim, dva sta. “Stezica je samo danes tu, zate, da te peljemo čez.” Ah, ok, eno jezero je, si mislim in odkrijem, da mi očitno bere misli. “Me torej pelješ čez?”. Vrata kočije se odpro. Vstopim, tam pa je ona, ki me je sem pripeljala in potem pustila samo. “Prosim, ne molči več, povej mi kaj pomeni vse to.” Na sredini jezera se kočija ustavi in vse je tiho. Katarina pogleda skozi okno, ponovim za njo. Od daleč vidim hišo staršev, gozd skozi katerega sva šle, tirnice in vagone na jasi, od blizu se čudim črnini jezera, ki deluje kot ravna svetleča ploskev. Končno spregovori. “Vidiš Joana, ko živiš v hiši, katera se ves čas dograjuje, vedno iščeš prostor, da odlagaš to, kar bi rad dodal. Mar potrebuješ stopnice za kraje kamor ne hodiš? Potrebuješ ograjo, ki ščiti to kar moraš razumeti? In zakaj bi kopala in menjala cevi, če pa že sedaj ni vode, ki bi tekla po prejšnjih? Kdor hodi od doma in misli, da mu je gozd le prehod, zgubi dom in prehod. Kaj ti bodo tirnice, ko pa ni nikogar, ki bi vozil vlak? V vagonih sedijo in čakajo le tisti, katerim je jezero cilj. Ti pa si ta, ki je dala ribi vodo. Ti si jo videla in slišala, brez premisleka si ukrepala in uspelo ti je, saj je tvoj dom vrt. Pojdi in povej svetu to kar veš in to kar znaš, pokaži jim, kdo vozi vlak in izdaj jim skrivnost o kočijažu.”


 
Zbudim se
zapišem zgodbo
jo razumeš

abukala

igorj

Poslano:
02. 09. 2019 ob 12:44

popolnoma

vstopim vate

pretaknem po predalih

pobožam

sem



Zastavica

abukala

Poslano:
02. 09. 2019 ob 13:17

Prijeten dotik

hvala

da si

Zastavica

naprimerjanez

Poslano:
02. 09. 2019 ob 15:37

Oh, igorj, kako ti uspe ...

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
04. 09. 2019 ob 19:17

Zanimive in pomenske sanje. Rada bi te opozorila na uporabo  kateri (v tvojem besedilu je prepogosto napačno uporabljen) namesto ki, morda ti pomaga:

https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/755/zaimka-ki-kateri-teorija-in-razlika

Lp, Ana

Zastavica

abukala

Poslano:
04. 09. 2019 ob 20:34

Živijo,

o hvala lepa. Ja, me heca ta slovenščina. Dnevno govorim bolj nemško ali narečno slovenščino in žal kar grobo vpliva na mojo slovnico. Se bom potrudila popraviti! :)


Lp,

Joana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

abukala
Napisal/a: abukala

Pesmi

  • 01. 09. 2019 ob 22:00
  • Prebrano 113 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica