Usoda je hudobna

ko enkrat pride

te ne izpusti

iz svojih krempljev

in ne daje lepih trenutkov

ker ona hoče jok

žalost kakor kesanje

zato ker je življenje

zgodba kjer so solze

vseprisotne

tudi če jih ni za videti

polzijo

če ne gre drugače

od znotraj

čistijo in praznijo

kakor da bi bilo konec leta

in bi delale bilanco

kar je ostalo

kar je že šlo

vse je všteto

in samo mirno počiva

dokler ne pride

do vrelišča

navzven

z rdečimi očmi

kakor prestrašen zajec

ki ga zajame panika

ko zagleda stegnjeno roko

in ve da bo umrl

ker tako hoče in ga vzame

usoda.

Gledam te zgodba

kakor žalostni film

in nimam vzroka

za suhe oči.

Brez filma ni dneva

si mislim

ko gledam na ekran

in se šopirijo junaki

kakor divji petelini

in se klanjajo

eden drugemu

kakor da bi si dajali

hrabrost dokler

je utrip

in srce.

IŽ-lev