V meni je nedolžnost
zato me sovražiš

me polniš s svojimi
umazanimi poželenji

zaradi moje zvestobe
se ti zvečer pokvarjeno smehlja

ti si pozabil kdo sem jaz
pozabil si na skrinjico ki si jo uničil

Neko noč, ko je sova sedela na okenski polici, malo pred tem, da se je sosed ustrelil z jagrsko puško
in nikakor nisem mogla zaspati, je k meni prišla Marina. Utelesila se je v vilo, me nežno pobožala s krili in nasula zlat prah čez moja lica. Potem sem se spominjala samo še v sanjah, ne vsak dan, budna, skupaj z njim pri mizi. Majhni izbruhi so bile le točke, kjer se je lahko povezala slika, ki je bolj absurdna od vseh možnih scenarijev, ki si jih lahko kdo sploh kdaj namisli.
Resnica je vedno bila najbolj brutalna, hkrati pa čudovita v svoji svétosti.

Gospod mi je rekel: “Glej!” in videla sem, z mene je padel urok tvoji coprnic iz Egipta.

Moji skrinjici si odtrgal vrata z ogledalu, v katerem se še danes gledaš.
Pošasti, ki so prišle iz mene, so shranile škatlo. Tri dni so stale z njo sredi moje dnevne sobe.
Mislila sem, da sem res že od druge strani kot pravi mati, ko sem zopet zaslišala Gospodov glas:
“Tvoje oko vidi grozote. Vidiš jih, kot jih vidim jaz. Takšni ljudje kot je tvoj zemeljski oče so gnus nebesom. Pošasti se znajo hitro množiti iz zveri, ki ne preneha rojevati. Zaznala si jih, njihov preklet stok. Tolažila si jih in se z njimi spoprijateljila, jim šepetala, da ne bodo večno ujete, na kraju svétem, kjer enako trpijo, kot oni, ki z njimi živijo. Ščitila si njih in hkrati ljube, ki niso prenesli resnice. Tvoj materni instinkt te je pustil trpeti zaradi lagodja drugih, kajti takšna si Joana, vedno bila in vedno boš. Zdaj pa nisi več majhna deklica in čas je, da mati spozna, kdo se njeni otroci. Izbral sem te že na začetku časa in vedno boš moja izbranka.
Nebesa se te veselijo. Tudi tema se te veseli, kajti komaj čakajo priti na plan.
Pojdi in izpolni obljubo, ki si jo dala. Tebi so pokorne.
Nad tabo bo vojska mojih in pod tabo bo vojska njihovih.
Naj se izpolni, ko bo ura zvonila dvakrat in dva na pol.”

Vzela sem škatlo in jim zapovedala, da gredo vanjo.
Storile so kot sem ukazala.
Prišla je Marina in se ultelesila v vilo.
“Kako si lepa! Prosim, ne vzemi mi spet spomina!”
Ona pa se mi je nasmehnila in rekla:
“Ne boj se, pridi z mano.”
Prijela me je za roko in znašla sem se v sobici,
kjer sta spala deklica in fantek.
S krili jima je posula zlat prah na lica.
“Zakaj si me vzela s sabo Marina?”
“Joana, pokliči pošasti iz njihovih teles.”
Storila sem, kot mi je rekla.
Prišle so, stale in me gledale.
M: “Kaj jim boš rekla?”
J: “Pojdite v škatlo!”
Ena za drugo so zginjale vanjo.

Postala sem opazovalka.
Dnevno, med sprehodom, na delu, na kavi.
V očeh sem odkrivala žrtve,
katere sem noč za nočjo,

skupaj z Marino obiskovala,
ter klicala iz njih pošasti.
Bolj opazujem,
več jih vidim,
kar mrgoli od njih
in čeprav je škatla majhna,
vanjo pašejo prav vse.
V škatli ne stokajo.
Mirne so.
Vedo.
Jaz vem.
A samo moj Oče,
ki je dal Sina ve točen čas,
ko bodo ponovno spuščene na svobodo.

Pazim in varujem,
dokler jih ne vrnem lastnikom.

Dvigale se bodo duše,
ki so zapisane v knjigi življenja,
zbudile se bodo duše,
ki so zapisane v knjigi teme

in vsak bo dobil poplačano po svojih delih.

Ta dan bodo škripali z zobmi,
ter si želeli smrti,
želeli bodo jokati,
a ne bodo mogli.

Jaz pa se bom radovala,

kopala v krvi krivičnikov,
ter plesala po prekleti zemlji,

kajti moj Oče je zvest in drži svoje obljube.

abukala