grozeče režeče
čeljusti časa
začnejo trgati dan
že zjutraj
brez opozorila
žrejo ga vse ure dneva
zvečer ostane
par koščic z ostanki
iz katerih skrpam noč
in s strahom pred zverjo
ležem spat
z načrtom premagati pošast
a sanjam spet le krvoločno beštijo
z odprtim gobcem nad sabo
Zelo dobro, imam samo dva predloga:
zvečer ostane
par koščic z ostanki
iz katerih skrpam večer noč (nelogično in vsebinsko neustrezno, da se ponovi "večer");
druga stvar pa je naslov: ne bi bilo bolje "Beštija"? Dnevi, ki izginjajo, se mi zdi veliko manj nazoren in (premalo) dramatičen prikaz bestialnosti, ki jo upoveduješ.
Kljub strahovom so ostale izjemne koščice poezije, iz katerih nastane podčrtanka, Sara
Hvala za komentar in predloge. Sem jih upoštevala.
Lep pozdrav
B.
urednica
Poslano:
19. 08. 2019 ob 13:59
Spremenjeno:
19. 08. 2019 ob 13:59
Ko se "grozeče režeče čeljusti časa" prikoščičijo v poezijo, nastane prepričljiva pesem, ki ne vzbuja strahu, temveč kliče po "še". Pošast je premagana, Sara
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: berni
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!