Nekje, nekod, nekdaj sem se izgubila.
Pot nazaj sem prehodila, da sem ugotovila.

Vsako listje, padlo z drevesa, ni več del lesnega telesa.
Sedaj njegov namen se izkaže za dobrobit narave.
Vzklilo bo novo cvetje, z razgrajeno listno anatomijo.
Četudi prej mnogi listja niso občudovali, tudi na tleh mu niso kaj veliko čutnosti dajali.
Skozi leta mnogih izkušenj in spoznanj, izvedeli so, da listje ni zaman. Drevo je z njim okrašeno, tla pa z njegovimi atomi nasajeno.
In tlem je mar, tla vedo. Bogato z organizmi, optimisti, nesebičnimi bitji.
Umetniki, ki ustvarjajo, delijo in se nikdar ne odtujijo. Vedo, da samo skupaj eno so lahko, proces, sistem pa je tisti, ki drži jih trdno.
In tukaj smo, bijemo, klijemo in cvetimo. Iz dneva v dan, ker tak je plan.

TdjPvs