Vozim se v Novi Sad.
Skozi oči turistke je vse lepo:
Hram Svetega Cirila in Metoda
in zgarana starka
ki prodaja ikonice na pločniku,
blesket jeze v očeh domačinov
kot bi mi govorili
»Nikoli nam ne bodo odpustili, da smo rodili Principa.«
Ko štorkljin klopot preseka mestni vrvež
mimo pridrvi kolona Avdijev
včasih je dan za slavje
tudi v zemlji mučenikov
dvoglavi orli se zalesketajo v soncu
skozi okna pa zatrobi vesela pesem
ne može ti ništa niko
Srpska Republiko.
Poslano:
25. 07. 2019 ob 12:17
Spremenjeno:
25. 07. 2019 ob 12:18
* moj brat je padel za republiko srbsko, hoteli so ga pokopati z množično padlimi borci v skupno grobnico, a se je moj oče uprl, naposled so našli v žepu uniforme v plastičnem etui njegovo osebno. Živel je kot zastopnik zlatarne Celje v B. Luki, poročen je bil z muslimanko in imel otroke. Ker so se ustrašili, da bom na pogrebu med sorodniki naredil sceno, me niso povabili na pogreb. Kot potomec srbov nimam nič proti njim, povsod so krasni ljudje. To da nacionalisti častijo psihiatra in poeta Karadžića in vojskovodjo Mladića kot junaka, pa me žalosti.
Poslano:
25. 07. 2019 ob 12:26
Spremenjeno:
25. 07. 2019 ob 23:05
Hvala, Svit, za to ganljivo zgodbo. Jaz sem skozi oči turistke opisala dogajanje, ki sem ga videla v Novem Sadu (malo sem se ustrašila, da bo pesem prepolna klišejev). Sem pa prav tako poročena s Srbom iz Hrvaške, tako da sem njihovih zgodb slišala še in še. Zelo so se me dotaknile, razumem pa da ima vsaka medalja dve plati. Če bi bila poročena s Hrvatom, bi poslušala ravno obratno pričo ...
Lep pozdrav in še enkrat hvala! <3
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ananda
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!