ŠE VEDNO

Lovim odmeve,

da slišim tvoj glas.

S toplino v očeh,

kot čudno, samosvoje bitje

sestavljam nesmisle smislov

v nerazumljivo pesem.

V poznopoletnem večeru

skozi neizrečen stavek

verjamem, da bom dosegel

želeni cilj pričakovanja.

Neponovljivo ponavljam

jalov vsakdanji nemir.

V meglenem spominu

zrcalim nove slike

vsega tega sranja.

Brez omejitev

pesem pišem

po svoji meri.

Žiga Lev

Komentiranje je zaprto!

Žiga Lev
Napisal/a: Žiga Lev

Pesmi

  • 11. 07. 2019 ob 20:14
  • Prebrano 65 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica