Labodja družba ob vodi racà,

zadnji, najmlajši glasno nergà.

Vsi nekam divjajo,

še pozdravit ne znajo,

kot da gledal bi o vesoljcih z Jupitra oddajo.

Na telefonih visijo,

svoje nove bleščeče tablice vihtijo,

bledolični, ošabni,

trdijo, da so hudo družabni.

O nekih družabnih omrežjih govorijo,

da imajo tam na stotine prijateljev trdijo.

Meni se ne zdi tako,

izgledajo mi precej osamljeno.

Ves dan strmijo v ekran,

ne opazijo več, kako je svet prostran.

Res žalosten postal je naš planet,

nihče ne zna več v trenutku živet.

Sea