Le drobtina na mizi ležim,
zdrobljena iz jutranjega kruha.
Čakam na roko,
da me bo s prstom pobrala in dala v usta.
Nisem še posušena,
pojem tiho pesem brez besed.
Bojim se tihožitja gnilega sadja in muh.
Ne priznam, da sem majhna,
ne priznavam, da se sušim.
Dan se vleče v kosilo prazne mize.
Popoldan je zdolgočasen
od živahnih sončnih žarkov.
Rada bi, da bi bil lačen.
Bliža se mi roka in me pospravi.
Modra in rdeča sta utonili v temi.
Večer je še lahko lep.

Zalka Grabnar