GOSPA, SAM' POL KOVAČA ... (haibun)

 

Zabubljen v placenti paralelnega časa pisarim v spektralnem liju kamnokrečne zore.  Lenobni cajger počasi piklja v otrdel kokon tišine in obločni soj petrolejke ritensko ponika v stilizirano štukaturo. Debela firenga v somračnem velbu niše oveša stilizirane gartrože na stenskih rezbarijah, ki so že davno zaspale v svoji lepoti. V naphanih oblačkih terpentina in salmiaka, ki se sukljata izza bidermajerske komode, je na nihalu zaznati privid sirkove krtače, iz katere se poceja lug na vegaste deske ladijskega poda. Čipkasta bordura zapranih spodnjic sili izpod klotastega krila, ki se lepi na ožiljene goleni fabriške delavke Line. Ta v pršu luga in znoja žajfa in mavža oguljene, od ječmena in cikorije zapacane hrastove dile. Ondod, pod betonskim palacijem, skozi ožino mračne galerije stolbe, bosopetne tace osirotelih škorcev pivnajo relikte katranskih luž, ki smradijo razcvetele vese španskega bezga. Od vsakršnega boga pozabljeni smrkavci, ti dreserji divjega vetra, vzdolž tramvajskih šin poganjajo zarjavele bicikel feltne, med kadečimi konjskimi figami in hrestljajočo brozgo leša; in ko tam spod reberc na trompeto nesramno zakruli tisti skriti zlodej … Ja, bog si ga vedi kaj potem …   V rezki imploziji centripetalnih misli, razpršenih v intimno sfero poltenega stanja, nezavedajoč potezne sile, kinknem na rob stala in čez zlato obrezo bukvice Milčinskega, Ptički brez gnezda, se na zvito ušesce  zveščiča izcedi gostljava plazma tinte. Pero cvileče zapraska v glazuro mahagonija na pisalni mizi. Zvenk čaše ob  karafo poloka usmrajeni koktejl zraka, ko … izmed umazanih usten šibko povalovi: “Gospa, sam’ pol kovača za včerajšnjo žemljico …” Zdajci, na hrbtišču zauzdanega privida, pojaham do okamenelih valov možganovine, ki brbota čez olesenelo praprotje na južnih obronkih lobanje. Vse je tiho, za vraga, še tistega bolestnega šepeta več ni znalo od nikod  prinesti … Nekje na mračni periferiji talamusa se kot kifozni dromedar zaližem v izsušene makule, na motni steklovini poševnih zrkel, da strunice skrhanih ganglijev zabrenčijo kot hripavi škržati v listognoju indijanskega poletja. Ta večno zimzeleni hit, ajlavju tinitus, pa vzburi staromodnega polža, totalnega aberveznika za intonalno glasbo, da je verjetno poradiral še poslednje glaske avtobiografskega refrena: “Gospa, sam’ pol kovača …?” Na sodobne ritme usekano stremence, lahko sedaj solira samo še s počenimi džuboks lulabaji, a la Sedamnajst mi je godina tek … Onkraj miselnih kaskad spomina, se že davno razkosana materija sonca trudi, iz gosto zamreženega natona izvabiti večno žalujoče, v šamoten drek stisnjene ideale podgrajskega bastarda. V vršnem trimu poklja šperplatasta rebrača in pojemajoči drdrot starotrškega tramvaja navija kalejdoskop porjavelih, imaginarnih sličic, izposojenih iz deponije škartiranih otroštev. Valpurgina noč v plesnivi podnajemniški luknji se lenobno motovili skozi ezofagus plavajočega nimba in ešalon neobritih besed, totalno neprimernih za današnjo rabo, pripleše svoj arhaični ritornel na podij še neizsanjanih sanj …  

 

BOSOPET ŠKOREC

POD PRAZNIČNIM POGRINJKOM

TAPKA DROBTINE.   

Sašo Zorc Florjanski

srecok

Poslano:
22. 04. 2019 ob 13:10

space opera res.

Zastavica

Sašo Zorc Florjanski

Poslano:
22. 04. 2019 ob 13:24

Nekaj neobritih, zamazanih spominov ... Hvala ti, Srečo! :-) 

Lepo pozdravljen,

Sašo

Zastavica

koni

Poslano:
22. 04. 2019 ob 16:34

Ne morem se načuditi tvojemu bogastvu arhaičnih besed, spoštovani Sašo. Spet si poskrbel, da brskam po SSKJ, uživam ob branju zanimive zgodbe,  ki združuje prozo in haiku. Pravi ešalon arhaičnih besed je tudi v meni obudil spomin na čase kovača, tramvaja …

Z lepimi pozdravi,

Breda



Zastavica

Sašo Zorc Florjanski

Poslano:
22. 04. 2019 ob 16:59

Lepa hvala ti, spoštovana Poetesa Breda, za te tvoje prijetne in pohvalne besede. Veš, takole bi dejal: saj včasih pač ne morem, morda tudi nočem drugače, kot odlupiti tisto časovno patino, ki se je začela nabirati nad epitelijem besed, ki so onemogle obležale nekje v oglu ropotarnice. Če jih nežno pogladim, mi odprejo oči, svojo bit, svoje srce,  mi darujejo nekaj nektarja iz svoje esence ... Skratka, skupaj zaplešemo, povalovimo nekam tja, koder so se nekoč rojevale sanje o svetlečih idealih ...

Naj te boža pomlad s svojimi mehkimi, toplimi dlanmi,

Sašo

Zastavica

IŽ-lev

Poslano:
22. 04. 2019 ob 18:08

Sašo lepo pozdravljen

Odlično si napisal, pa dosti časa tudi vzame menda.

Ja, prazniki so. Lep večer ti želim,Irena

Zastavica

Sašo Zorc Florjanski

Poslano:
22. 04. 2019 ob 18:12

Hvala ti, Poetesa Irena! :-) Res nekoliko daljše, a verjemi iz srca ... 

Lep večer ti želim,

Sašo

Zastavica

triglav

Poslano:
22. 04. 2019 ob 21:10

Spoštovani Sašo.

Že prva dva stavka (navajam):


"Zabubljen v placenti paralelnega časa pisarim v spektralnem liju kamnokrečne zore.  Lenobni cajger počasi piklja v otrdel kokon tišine in obločni soj petrolejke ritensko ponika ..." 


sta prava bisera, tako nabita z emocijo tišine in mitu, da se prav fizično, že med branjem  in zaradi neprecenljivih besed, ki še poudarjajo bogato besedišče slovenščine, 

začuti sliko daljnega dogajanja kot, da bralec pravkar vstopa vanjo.

Cel haibun je zanimiv in haiku, ga kot češnja na torti, odlično zaključi.


Lep večer, Marija

Zastavica

Sašo Zorc Florjanski

Poslano:
22. 04. 2019 ob 21:33

O, lepa ti hvala, Poetesa Marija, za tako pohvalne besede. Izredno me radosti, da ti je všeč. Veš, nekoliko starejši mladinci se vedno bolj vračamo k mladosti, taki in morda drugačni, a vendarle ... Včasih pa spomini tudi rahlo vzdramijo čute ... A kaj bi to, važno da smo še v placenti pomladi ... 

Naj te lepo crklja ta čudovita vigred, 

Sašo

Zastavica

salke

Poslano:
23. 04. 2019 ob 15:15

Ma je vedno zanimivo brati tvoj jezik, polno barv (ne znam drugače reči, čeprav se ponavljam) in "žmohta", ki me napolni z vedrino.

S pozdravi Sašo,

Salke

Zastavica

Sašo Zorc Florjanski

Poslano:
23. 04. 2019 ob 15:28

O, lepa hvala ti, Poet Salke! :-) Jek iz mojih, oh ja, ja ... tistih pradavnih časov, je že rahlo šibkejši pa ga je treba, seveda ko se oglasi, miceno požgečkat, da iz stare bisage strese še česar koli uporabnega ... :-)

Prijeten dan ti želim,

Sašo

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Sašo Zorc Florjanski
Napisal/a: Sašo Zorc Florjanski

Pesmi

  • 22. 04. 2019 ob 13:05
  • Prebrano 275 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 396.22
  • Število ocen: 18

Zastavica