Vstajenjska (glosa)

Gola Misel je lebdela;

ko bi maske Smrt povile,

z belim prtom jo pokrile,

s križa bi Življenje snela.

 

Smrtni žarki zasadili

so tja v Oljsko se brežino,

rodovitno pordečili

prst med trtami, za vino,

da v mladikah bi zorili

se kot sence prapočela.

V mraku je pomisel vzklila;

grozdom maske je nadela,

a nad črno, belo, lila,

gola Misel je lebdela.

 

V jedru je prosojna eno

brezpogojno luč prižgala,

v zrnu vsakem porojeno

pa v temini prepoznala.

Kar fotonom je vgrajeno,

silnic ni, ki bi ubile

bit neskončne energije,

pa če sulice zarile

bi v Svetlobo srd norije,

ko bi maske Smrt povile.

 

Znova bi mogočna prana

težke kamne odvalila,

nad osončji vsemi dana

moč Življenja se razkrila.

Še odmeva v noč hozana,

še so dnevu ure mile,

še vsem bitjem aleluja

dviga kvišku trup iz ile;

maske pa bi, ko jih zbuja,

z belim prtom jo pokrile.

 

Vsa materija premine,

z erozijo se spreminja,

le nesnovnost ne izgine;

Vir zavesti jo razgrinja,

vzdigne Misel, skoznjo šine:

ko se zemeljske otela

bitja Sebstva bodo voljna,

smrt Sinov ne bo jim vzela.

Kakor Duša vsevesoljna

s križa bi Življenje snela.

vega

maatjazh

Poslano:
20. 04. 2019 ob 09:28

Zelo sem vesel vsakega poeta, ki ne samo, da globoko čuti in ve, kaj piše, ampak tudi zna pisati.

Z lepimi pozdravi, M.

Zastavica

vega

Poslano:
20. 04. 2019 ob 22:11
Spremenjeno:
21. 04. 2019 ob 00:54

Pozdravljen Matjaž. Hvala za komentar. Sem zelo vesela vsebinskega razumevanja metaforike - skozi ta moj prvi poskus "uglositve", za katere pesniško obliko pa gre zahvala prav tebi, ki si hkrati tudi mentor v delavnici na Pesem.si. Vesela predvsem z vidika zavedanja, da je ubesedovanje neopisljivega (ki vselej, bolj kot na načitanosti, temelji v globoko osebnem izkustvu/spoznanju), brez uporabe simbolnega jezika skorajda nemogoče.

 

Težavam neopisljivosti sta se, med drugimi, v svojih delih posvetila tudi odlična poznavalca liturgičnega jezika Sanskrit; indolog in lingvist Heinrich Zimmer ter "njegov naslednik", mitolog in filozof Joseph Campbell. Ne glede na dane možnosti človekovega izražanja, katerih oblike so vedno nekoliko omejene, pa snovnega sveta nista dojemala kot oviro na poti razvoja duhovnega potenciala, pač pa v tem videla možnost: energijskega celjenja razcepa med svetovoma tu in onkraj, sintezo materije in duha, samospoznanje (prisotnost božanske narave - v vsakem bitju) in smisel enakovrednega dopolnjevanja obeh vseprisotnih, kozmičnih principov: ženskega in moškega (… za razliko od religijskih dogem, ki v svoji tipično zemeljski, patriarhalni naravnanosti, privzgajajo človeštvu predstave o Bogu, češ da je ta lahko izključno iz sfere moškega principa …)

 

  

p.s.: v glosi ravnokar naredila majhen popravek: "ko se zemeljstva otela" sem nadomestila s "ko se zemeljske otela" (ko se bodo človeška bitja osvobodila te zemeljske misli oz. se z Mislijo dvignila nad zemeljsko raven Zavesti) … tako bo, upam, tudi v pesmi sami za odtenek bolj razumljivo, kaj sem želela povedat. :)

 

Prijetne praznične dni želim, 

vega 


Zastavica

maatjazh

Poslano:
21. 04. 2019 ob 12:15

Vega, praviš, da je ubesedovanje neopisljivega brez uporabe simbolnega jezika skorajda nemogoče. Še bolj nemogoče se zazdi, ko se ga lotiš skozi strogo pesniško obliko. In zanimivo, kako ti dve naravni oviri, ki ju je treba preseči, da postane opisljivo s simbolnim jezikom in možno v okviru pesniškega, samodejno vplivata na vsebino pesmi, oziroma skorajda narekujeta besede, ki pesem pripovedujejo.

S pozdravi, M.

Zastavica

vega

Poslano:
21. 04. 2019 ob 20:11
Spremenjeno:
21. 04. 2019 ob 20:46

Ampak res. Prisotnost pojava intertekstualnosti, kot razumem to palinodijo s simboliko miselnih povezav vred, me vedno znova fascinira. (kdaj celo v pozitivnem pomenu besede, hah). Najbrž mi prav zato pesniške stroge forme ne predstavljajo neke dodatne ovire za ubesedenje neopisljivega, prej obratno; dojemam jih kot preverjeno klasiko, ki je brezčasna in polna božanske vznesenosti … kot jo lahko najdemo v umetnosti, v klasični literaturi, poeziji, glasbi, arhitekturi idr., kar predstavlja čvrsto podstat za vse variacijske odmike ... ali pa klasične vrednote, kot so etika, Ljubezen, človečnost ipd., ki so se ohranile skozi čas, in bodo tudi vedno veljale kot dober temelj za človeka, saj ga v sami osnovi determinirajo. Brez slednjega bi homo sapiens s., kakršen je, bil nesiguren vase in "izgubljen v vesolju". Ma, božanstvo, ki bdi nad vsem stvarstvom, je že vedelo zakaj so, poleg vsebin, tudi forme tako pomembne. :) Prav vse kar je, in kar obstaja, ima neko svojo obliko, ki pa ji do neke mere že pojavnost sama narekuje smisel umeščenosti v ta prostor-čas. 

 

No, saj. Če torej forme, kot praviš, samodejno vplivajo na vsebine, potem je to le še en dokaz več, da tudi ljudje - v vsej svoji pojavni obliki - do neke mere sami kreiramo prihodnost (oz. situacijo skupne sedanjosti, ki nas bo nekoč pripeljala v situacijo skupne prihodnosti ... in obenem táko, ki si jo vsakdo zase zbira sam). 

 

Če se ob tem še za hipec navežem na osnovno misel v glosi, v katero se je vpletla metafora narave Boga/božjega,/božanskega, potem najbrž moram še ta pojem najprej s svojega vidika definirat. Zame torej Bog ni stroga forma nekakšnega strička z brado, ki bi sedel na oblaku in nam, ubogim param žugal z visočin, tudi ni neka pojavna oblika hermafrodita (ali simbolne deve s štirimi rokami), pač pa Vir vsega Stvarstva že vseskozi dojemam kot vseprisotno Zavest, ki se v vesolju na vsako frekvenco odziva drugače, ki je samostojna entiteta brez oblike in oboda, hkrati pa prežema prav vse kar je in kar obstaja, da Življenju dodaja živost (človek brez zavesti pač ne živi). Kakorkoli ... če smo torej mi v njej in ona v nas, potem ni razloga, da bi kdorkoli iskal Boga nekje daleč izven sebe. Telo je tempelj. Z vsebino, ki je dušna zavest, se pa z malce truda postopoma lahko celo človeštvo uglasi z nivojem višjih frekvenc zavedanja ... vsaj do frekvence tiste strune, kjer ta - Zemljanom orkestrirana - Velika depresija samodejno popusti svoj ubijajoč prijem, duhu kreativnosti sprosti pot in zmotivira nadaljnji razvoj zatrtih potencialov. 

 

Kaj pa ti meniš o tem? 


Bomo tvojo vizijo prebrali v kakšni izmed novih glos? :) Tudi prav.              

       

Maatjazh, hvala.

 


 


Zastavica

maatjazh

Poslano:
21. 04. 2019 ob 20:54

Ja, seveda. Največje teme, najmočnejše besede. Vera v prihodnost in v njej kreativnega človeka! Zadnje čase si želim pisati samo poezijo in se mi dogaja, da se znova pojavi kak verz iz preteklih desetletij, največkrat v zvezi z obstojem, božanskostjo, zemeljstvom, zadnje čase pa zlasti s slednjim. Telo je tempelj, Zemlja je telo. In potem etika, ljubezen in kot naštevaš naprej, v soočenju z vsakdanjo realnostjo, to me vznemirja. Bila pa so obdobja, ko sem – kot razmišljaš ti – pisal dolge pesnitve predvsem na te klasične teme. Zato me še posebej veseli tole srečanje na pesem.si.

Drugače pa o vprašanjih, ki jih odpiraš, itak razmišljam zelo podobno kot ti. Lp M.

Zastavica

vega

Poslano:
21. 04. 2019 ob 22:05

Ob teh temah naletet na podobnomislečega, je na tem svetu že prava redkost. Da je sogovornik obenem še tak pesniški Mojster besede kot si ti, je pa že mistika. 

V veselje mi je bilo o tem malo poklepetat s teboj.  

Lp, 

vega

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
26. 04. 2019 ob 13:38

Glosa, ki res ne potrebuje posebne obrazložitve zakaj je podčrtana ... Predvsem pritegne to, da ne vsiljuje ničesar ampak samo v popolni formi predoči pogled avtorice na večno bivanjsko vprašanje - obstoj nesnovne biti.


Lp, lidija

Zastavica

orfej

Poslano:
26. 04. 2019 ob 13:49

Odlično!Iskrene čestitke! Lp.

Orfej

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

vega
Napisal/a: vega

Pesmi

  • 19. 04. 2019 ob 16:02
  • Prebrano 787 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 343.5
  • Število ocen: 13

Zastavica