Haibun (Na avtobusu z Rosa Parks).

Imela je čuden način obračanja glave kot sova, medtem ko je hodila, vendar ne kot sova, njena koža se je zgubala v gube, ko je pogledovala sedaj v levo, sedaj v desno. Staro je izgledala, ko se je to zgodilo, čeprav ni bila, vsaj ne takrat, le kaj, ko so se ji stalno nagibali k njenim ušesom, tiho šepetali: “Pssst…pazi.” Kar se spomni iz tistih časov, so krtače, mokra tla, kupi in kupi tujega perila, velike hiše, majhne hiše, prepiri kaj dobi kdo, kako si je to prislužil in mesnata palica, ki je počila ob zamahu čez glavo. Tišino, čeprav so vsi vedeli, videli. Spomni se tudi, kako se je počutila, ko je začutila sonce na svojih laseh. Znova in znova jo je opomnjal na stvari, ki jih je imela rada, namakanje prstov v vrečo peska, naprimer, ali preskakovanje kamnov na cesti. Le do tistega dne nista nikoli spregovorila, morda si je zato vse tako dobro zapomnila. Še sedaj ne ve dobro, zakaj ga je tisti dan ogovorila: “Kdo si ti?” In sonce je odgovorilo:”Sonce.” Srce ji ni dalo ne nadaljevati:”Kako to misliš sonce?” Sonce je bilo v tistem trenutku precej zaposleno z žigosanjem na liste bližnjega drevesa. Čas je tekel počasi in vedno več in več listov je bilo požigosanih in ko je končalo, je dvignilo oči, odgovorilo: ”Navadno sonce.” Nič posebnega torej, če govorimo o soncu, vendar vseeno posebno, če govorimo o tem soncu. “Kaj žigosaš na liste?” vpraša Rosa. “Tvoje ime,” odgovori sonce. “Zakaj?” “Zato, da ne pozabiš, da si nekdo.” Rosa ne ve, kaj naj odgovori na to, pa pravi:”Lep dan se je naredil, mar ne.” “Najlepši dan, vedno jih nosim s seboj, ker želim, da vedo, da jih imam rad.” “Kdo?” “Ja, upanja.” Rosine roke se nežno dotaknejo zraka. “Kako si prišel sem?” končno vpraša. “Saj nisem prišel, sem odšel.” “Od kod?” “Iz tebe. Skozi eno od gub.” “Imam gube?” Sonce zavije z očmi, nezadovoljno zamahne skozi zrak, brcne kamen na tleh, precej vznemirjeno. Rosa ga presenečeno pogleda.  “Veš kaj, Rosa, ta oklep ne bo več dober. Koža je postala predebela in vse kar je znotraj boli preveč. Kmalu ne bo več nobenega zraka znotraj in takrat nekaj poči. Ali oklep ali ti.” Rosa se z rokami počasi sprehodi po svojem telesu. Dotik razkrije drobne gube in med njimi razpoke. Čudno, prav nič ne bolijo. Pomisli, da je mogoče pozabila, kako naj bi bolele, tako kot to boli ostale ljudi, saj veste, na tak povsem običajen način. Naprimer, če se udariš z nožnim prstom v pohištvo, pa se nič ne vidi na rentgenu. Na ta način. “Kako si se stlačil v mene?” ga vpraša. “Oh, luba duša, to pa res ni bilo težko. Znotraj sem že od nekdaj. Tam nekje pri srcu. Veš, lahko postanem zelo majhen. Vse je precej odvisno od časa” “In potem poči, mar ne.” Sonce prikima kot da bi bilo to res. Nato vpraša:”Kaj pa bova danes?” Rosa odkima z glavo. Zadnje čase ne planira stvari, vsi okoli nje to počnejo, lažje je živeti z otipljivimi stvarmi kot dejstvom, da je krivica, no pač, samo krivica. In da ne boste mislili, seveda razume, da ljudje to potrebujemo. Sonce izgleda razočarano. “Eh…želel sem se razmigati.” “Oprosti”, odgovori Rosa. “Vem, Rosa, kako žalostna si.” Rosa iztegne roko, se dotakne sončeve:”Ti nisi iz moje domišljije. Kaj želiš od mene?” “Kaj želiš ti za sebe?” jo vpraša. “Želim, da neha boleti.” odgovori Rosa. “Kaj?” “To bi moral vedeti, če si bil v meni.” mu odgovori. “Ne moram  narediti, da nekaj neha boleti, Rosa.“Kaj pa lahko narediš?” razočarano odvrne Rosa. “Lahko te samo naučim boriti se.” ji odgovori.

 

/Prazen sedež.

Tišina ženske odmeva

v zgodovino sveta./

Tamara Turšič

Tamara Turšič

Poslano:
15. 04. 2019 ob 07:07

Naslov sposojen pri Rita Dove in njeni pesmarci: “On the bus with Rosa Parks.”

Tema tudi.

Lep dan želim.

T.

Zastavica

Sašo Zorc

Poslano:
15. 04. 2019 ob 07:40

Tamara, o, ti tvoji teksti ... balzam za dušo! :-)

Prijeten dan ti želim,

Sašo

Zastavica

Tamara Turšič

Poslano:
15. 04. 2019 ob 08:12

Hvala, Sašo. Zdaj mi jih je pa zmanjkalo. Pisala sem jih, pa si rekla, da naj bodo nekje.

Tudi jaz ti želim lep dan.

T.

Zastavica

igorj

Poslano:
15. 04. 2019 ob 12:22

pobrskaj še malo pod lupino, če je kje še kaj, ker tole je božansko

Zastavica

filia

Poslano:
15. 04. 2019 ob 15:15


Kar našla sem se v tej Rosi!

Vse dobro           "filia"

Zastavica

Tamara Turšič

Poslano:
15. 04. 2019 ob 21:25

Igorj, prijazen si. Mogoče. Ta pevec me že nekaj časa navdušuje, zanimiva oseba je bila:

a saj veš, ideja je ali pa ne. Precej ga poslušam, mogoče mi kaj pove. To bi si želela.

Lep večer želim.

T.

Zastavica

Tamara Turšič

Poslano:
15. 04. 2019 ob 21:26

Filia, hvala ti.

Ne vem, mogoče zgrešim, ampak vse najboljše...

Lepo bodi,

T.

Zastavica

filia

Poslano:
15. 04. 2019 ob 21:56


Ima Rosi rojstni dan :))? 

Oprosti, rahlo sem zmedena. Nič novega.

Lep večer tudi tebi               "filia"

Zastavica

igorj

Poslano:
15. 04. 2019 ob 22:28

mislim si da ti bo sugarman odprl vrata v kakšno ozko ulico kjer še nisi bila

Zastavica

Tamara Turšič

Poslano:
16. 04. 2019 ob 17:15

:-))) poznaš njegovo glasbo. Lepo rišeš, gledam avatar, veš.

Lepo popoldne ti želim.

T.


Zastavica

igorj

Poslano:
16. 04. 2019 ob 21:09

že nekaj let nazaj sem dobil cd v dar, njegova glasba je iz samega jedra duše, čisti balzam ... kdaj tudi kaj narišem in naslikam, avatar pa je nastal iz čisto slučajnega srečanja v čakalnici, ko me je za vadbo narisala študentka likovne akademije : )

Zastavica

Tamara Turšič

Poslano:
17. 04. 2019 ob 09:11

Zelo lepo je narisala. In ja, njegova glasba, besedila...prav imaš.

Lepo bodi.

T.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Tamara Turšič
Napisal/a: Tamara Turšič

Pesmi

  • 15. 04. 2019 ob 07:04
  • Prebrano 162 krat

Zastavica