Haibun (Glas)

Naj ti narišem sliko. Pri Rotovžu glasba postaja glasnejša z vsakim korakom. Moški s kitaro in zvočnikom pravkar poje “Wake up a little Susie”. Nasmehnem se. Nihče okoli ne reagira. Mogoče so presiti glasbe, ali pa samo navajeni. Saj veš, na način kot se navadimo mestnega hrupa: vpitje, razbijanje, sopihanja in pihanja. Glasba zbledi in zagledam se v izložbo. Razmišljam koliko let nazaj smo ga slišali peti. Njegov glas je prihajal močan skozi obledele, brezzobe ograje, mimo miz polnih steklenic in cigaretnega pepela. Prebil se je skozi počena okna. Vse nas je našel tam. Delili smo si veliko streho, a gledali barvne madeže na različnih stropovih. Znotraj smo stali za kuhinjskimi koriti ali kopalniškim umivalnikom, brali za mizami. Sedeli na nepospravljenih posteljah, vadili instrumente; kričali na časopise in naše roke so bile umazane od okraševanja sten z grafiti. Zaljubljali smo se in ponovno zaljubljali, iskali lepe poti; bili smo grenki in nemirni; tako nemirni, da smo nabirali prah. Ko smo ga slišali peti, smo se za trenutek umirili. Spustili pesti in samo poslušali. Bilo je toliko česar se lahko veseliš. Bilo je toliko česar obžaluješ. Ker tisti čas smo živeli v središču en drugega, momlanju radiov in televizij. Ampak vseeno, včasih smo ga slišali peti. Njegov glas se je prebil skozi pokvarjeno napeljavo. Njegov glas se je dotaknil stvari kot se majhni otroci dotaknejo neznanega psa. Njegov glas je izboljšal stvari, povzdignil nad pokvarjeno in zlomljeno in nevarno. To je povzročal brez zavedanja in čeprav nismo razumeli jezika, smo razumeli, kaj pomeni obdržati svoj glas. Sedaj smo odšli, vsi mi. In vogalna trgovina pred katero stojim, je samo trgovina. Lokal samo lokal. Začenja me boleti glava. Včeraj sem dvignila trup in srknila vodo, medtem ko je S. spal ob meni. Preživela sva večer z dobrima prijateljema B. in M. Kot pogosto, se je pogovor obračal proti našemu čim boljšemu počutju. Priznam. Nišem še izpolnila lastnega recepta. »Saj te ne spremeni«, pravi B., »če je to to, kar te skrbi.« S. si je kupil novo kolo in začel vstajati bolj zgodaj. Nekaj optimizma je zagotovo tam, kjer ga prej ni bilo nič. Prenehal je omenjati, da bi nadaljeval študij še drugje. Udobno se je namestil v svojo službo, nekako tako, kot da bi bila blazina, ki jo pred spanjem nežno pretolčeš za še večjo mehkobo. Najbrž bi se morala počutiti hvaležno in oddahnjeno, želeti to pomirjeno kapitulacijo. Le ne morem pozabiti, da smo ga včasih slišali peti. Zdaj se lahko ob jutrih vstanem, naredim kavo, nahranim Srečko, se naga sprehodim. Ne delim si zidov, strehe, dvorišča. Edini zvok, ki ga slišim je moj, ponavljajoč male probleme v upanju, da bo premotil velike probleme. Seveda, ljudje še vedno pojejo, vedno bo petje, ampak nikoli ni tisto, ki naredi nekaj bolje kot je res. Moji odklopi so samo to odklopi. Pri Rotovžu postaja glasba glasnejša z vsakim korakom. Moški s kitaro in zvočnikom pravkar poje “Wake up a little Susie”. Nasmehnem se. Nihče okoli ne reagira. Mogoče so presiti glasbe, ali pa samo navajeni. Saj veš, na način kot se navadimo mestnega hrupa: vpitja, razbijanja, sopihanja in pihanja.

 

/Miza za enega.

V kotu stara kitara

pozablja ton./

Tamara Turšič

Komentiranje je zaprto!

Tamara Turšič
Napisal/a: Tamara Turšič

Pesmi

  • 14. 04. 2019 ob 08:49
  • Prebrano 102 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica