Prišla sem k tebi nepričakovano,

ko odkrila v sebi čustvo sem doslej neznano.

Zbudilo v meni je nemir, ko vate se je skril.

Po večletnem tlenju teh občutij se je vnel požar strasti.

Pogasila sem ga skupaj s čustvi iz narave,

ker strasti nravi tudi po razcepu lastnega razuma nisem razumela.

A po letih, ki bila posuta so s pepelom, mi ni vseeno za pogorišča stara.

Usodi rečem odločni »ne!« ker kot Feniks vzletam v življenje zdaj,

ne mislim iti kot odpisana še v raj.

Sem svobodna ptica, ko letim v zraku, vidim več.

Bojim se prav nič več - z identiteto zrele ženske je strah zbledel,

ker verjamem v srečno zgodbo Feniksa od nemirnega obdobja dalje, še naprej.

Lucidna