Pozdravljeni,
v četrtek, 24. januarja 2019, vas vabimo na virtualni večer z Alešem Jelenkom ob izidu njegove nove pesniške zbirke (Ne)obstoj. Pridružite se nam od 19. ure dalje na Pesem.si. Z Alešem se bomo pogovarjali o poeziji, urednikovanju in drugih zanimivih življenjskih pogledih ... Vabljeni!
Aleš Jelenko (Celje, 1986) iz Slovenskih Konjic, po izobrazbi magister managementa. Izdal je pesniške zbirke Kontejner (Volosov hram, 2016) v soavtorstvu s Heleno Zemljič, Prvinska govorica (Kulturni center Maribor, 2017) in (Ne)obstoj (Volosov hram, 2018). V sklopu magistrske naloge je napisal strokovno knjigo Spopad z moralo (Ekslibris, 2010). Objavlja v Literaturi, Sodobnosti, Apokalipsi, Mentorju, Vpogledu, I.D.I.O.T.-u, Rukopisih, Hotenju, Zvonu, Rasti ... Je dvakratni finalist Festivala mlade literature Urška JSKD (2015 in 2016), polfinalist (2015) in finalist (2017) Pesniškega turnirja založbe Pivec, prejemnik Mentorjevega feferona za najboljšo protestno pesem ali družbeno satiro (2017) ter prejemnik “bronaste čipke” za poezijo v Žireh (2015), zmagovalec mednarodnega literarnega natečaja “Duško Trifunović” (2015) “Janoš Siveri” (2017) v Novem Sadu, zmagovalec mednarodnega natečaja "Ritratti di poesia" v Rimu (2018) ter prejemnik občinske Prešernove nagrade za izredne dosežke na področju kulture (2018). Je idejni vodja literarnega festivala Spirala (Slovenske Konjice) ter urednik istoimenske literarne revije. Od leta 2017 je tudi področni urednik pri založbi Kulturni center Maribor ter celjski literarni reviji Vsesledje.
urednica
Poslano:
24. 01. 2019 ob 19:02
Spremenjeno:
24. 01. 2019 ob 19:04
Pozdravljen, Aleš, zelo me veseli, da te znova gostimo v virtualnem večeru. Prvi se je zgodil s Kontejnerjem in soavtorico poezije v tem multimedijskem projektu, Heleno Zemljič. Za osvežitev: https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/119444/virtualni_vecer_kontejner__multimedijski_projekt_in_vse_kar_sodi_zraven
Vmes smo spustili (ne zares, le v VV) tvojo drugo zbirko Prvinska govorica (o kateri nam lahko tudi kaj poveš) in zdaj, ko je tu (Ne)obstoj, je spet čas, da poklepetamo o marsičem. Videti je, da je za teboj res plodno pesniško obdobje. Ker v tako kratkem času (dve leti) še ni vse pozabljeno, me najprej zanima, kako se je zgodil ta pesniški izbruh in kako bi grobo opredelil temo ali rdečo nit teh treh zbirk (navezave, preskoki ...).
Poslano:
24. 01. 2019 ob 19:11
Spremenjeno:
24. 01. 2019 ob 22:35
Lep pozdrav,
veseli me, da se znova 'srečamo' na virtualnem pesniškem večeru.
Ja, v zadnjih treh letih se je nabralo res ogromno pesniškega materiala - veliko pesmi je romalo v koš, veliko pa jih je uspelo.
Kaj vem ... sam moram veliko pisati, da ohranjam pesniško kondicijo. Skoraj nepredstavljivo se mi zdi, da bi izdajal recimo eno zbirko na deset, petnajst let ... No, seveda pa se razlikujemo ...
Vse tri knjige so precej eksperimentalne. To je najbrž tudi tisto, kar jih združuje. Ne želim se ujeti v zanko in pisati istih pesmi. Rad 'potiskam' kreativni proces pisanja do roba ...
urednica
Poslano:
24. 01. 2019 ob 19:16
Spremenjeno:
24. 01. 2019 ob 19:16
No, to je lepo vidno tudi v (Ne)obstoju.
Zbirka je zgrajena iz štirih poglavij, pričenja se s citatom G. B. Shawa: »Life isn’t about finding yourself. / Life is about creating yourself.« in že takoj prva pesem Puzzle nam predstavi način, kako se kreirati (sestaviti). Pesem se mi zdi udarna, zelo neposredna, govori v prvi osebi in uporabi (zate pomembna) imena, (čeprav v isti sapi trdiš, da ime ne pomaga kaj dosti?), o katerih trdiš, da so sestavljeni. Kako je s tem kreiranjem sebe oz. Sestavljanjem – je to sploh isto?
Aha, pa še ta tvoja pesem, da bodo naši bralci lažje sledili:
PUZZLE
Vsak dan me je več
moje telo so majhni koščki
trdi
a upogljivi
vsakič ko najdem novega
ga potisnem v primerno špranjo
rastem počasi
rastem šest dni
nato vstanem
kot Eddie
iz groba
obrnem se na trebuh
in si polepim hrbtenico
da bom dovolj stabilen
da se koščki ne bodo razleteli
volk sem
plenilec
lovim po vseh štirih
in se baham na dveh
alfa samec
oko na piramidi
brez podstavka
zgolj oko
Douglas Adams je (bil) sestavljen
Umberto Eco je sestavljen
Julian Barnes je sestavljen
Hans Magnus Enzensberger je sestavljen
John Ashbery je sestavljen
Aleš Jelenko je sestavljen
resnično je sestavljen
ime na ozadju okvirja
ne pomaga kaj dosti
ko slika pobledi
se ravnodušno razstavi
in zloži v škatlo
Poslano:
24. 01. 2019 ob 19:23
Spremenjeno:
24. 01. 2019 ob 22:37
Hvala za objavljeno pesem. Tudi meni je ena ljubših v tej zbirki.
Gre za sestavljanje samega sebe (izkušnje, dogodki, izgube ...), kar pa je hkrati tudi sestavljanje pesmi, če seveda verjamemo neki splošni filozofiji, da pesem prihaja iz avtorja samega.
Vsekakor pa se mi zdi pomembno, da tudi pisci veliko beremo/berejo. To je najboljši način kako povečati produktivnost, vsaj pri meni je tako.
V tisto klasično inspiracijo namreč ne verjamem :-)
Odlično, glede inspiracije ... se strinjam s teboj (mene sicer bolj baše čas za vse ;)
Iz neobstoja se moramo torej sami preriniti v obstoj. In obstoj je najbrž za vsakega nekaj drugega. Kdaj zase lahko rečeš, da čutiš, da najbolj obstajaš?
Poslano:
24. 01. 2019 ob 19:37
Spremenjeno:
24. 01. 2019 ob 22:40
Ja, sam nikoli ne čakam, da mi pade komet na glavo oz. da mi nad njo posveti žarnica.
Pač, treba se je usesti in pisati. To je to. Vsekakor pa je potreben čas, se strinjam.
Kaj vem, niti ne bi rekel, da se moramo preriniti iz neobstoja v obstoj; poznam ljudi, ki so radi 'v senci', v neobstoju, če hočemo, kjer ničesar ne počno, zgolj čakajo ... nekako se tam počutijo domače - ne potrebujejo druge plati medalje.
Sam vsekakor najbolj obstajam, ko pišem; to je zame stanje (skoraj) popolne svobode in izostrene senzibilnosti. Z besedami namreč lahko rišemo, pišemo, gradimo, ubijamo, ljubimo ... in tu kreativnost lahko pride do izraza.
No, saj sem v (Ne)obstoju zapisal:
"Če je kdo nad zakonom, sem to jaz."
V tem primeru je "jaz" seveda pesnik sam.
urednica
Poslano:
24. 01. 2019 ob 19:43
Spremenjeno:
24. 01. 2019 ob 19:45
Zbirka se mi zdi poleg drugega tudi igriva, na trenutke samoironična in velikokrat humorna, čeprav se globoko zagleda v smisel življenja, samorealizacije in početja nasploh. Všeč so mi tudi menjave kož: v neki pesmi se prvoosebni p. s. spremeni v hrustljavo stegno, nato je igralec - ki se že v isti pesmi prelevi v gledalca, nekje grah iz konzerve, enkrat ga skoraj ni in je prozoren, potem se pojavi kot Alfa in Omega (brez alfe in omege ;) in je tudi pesem in pesnik, seveda … Pritegnila me je tudi pesem Prostor, v kateri preberemo, kaj vse p. s. ni:
(odlomek iz pesmi Prostor):
...
nisem moka
nisem jajce
nisem riž
nisem pivo
nisem voda
nisem posvečena voda
nisem kelih
nisem plašč
nisem prtiček
nisem križ
...
zvemo, da si shramba v božjem stanovanju – torej neka večja celota (z vsem natovorjenim bremenom na ramena vred), ki pa je le en del skupne slike, v kateri je treba preživeti, delati, se boriti za obstoj – kakšen bi bil tvoj recept za preživetje umetnika in ali v tem času sploh lahko preživi (zgolj) s svojo umetnostjo? Kaj ti počneš za preživetje?
Drži, vsekakor - zbirka je precej hudomušna.
Zdi se mi, da se ta samoironija vleče že od Kontejnerja ... že tam je precej izrazita.
Očitno na ta način lažje bralcu sporočam svoja opažanja, razmisleke.
Uh, ja, to pa je precej obširna tema. Vsekakor ne verjamem, da se lahko pri nas kdo preživlja s pisanjem; početi mora še kaj drugega (uredniška dela, novinarstvo, članki in kolumne, ustanovitev lastne založbe ipd.).
Sam delam - ob pisanju - večino zgoraj omenjenega, a tudi to ni ravno dovolj za 'sprejemljivo življenje', tako da iščem neko zaposlitev, ki bi me vsaj malo veselila in mi hkrati ne bi vzela 10 ur časa na dan, ker potem - ob družini - res ne ostane več nič časa za pisanje ...
urednica
Poslano:
24. 01. 2019 ob 20:00
Spremenjeno:
24. 01. 2019 ob 20:06
Tu bi te resnično pohvalila za urejen osebni profil na Pesem.si, ko bom velika, bom tudi jaz imela takega ;)
Lahko si ogledamo celo naslovnice tvojih zbirk. Vidi se, da delaš kot urednik - in to že precej časa.
Kako te uredniško delo obremenjuje, radosti, izpopolnjuje? Kaj trenutno delaš v zvezi s tem? In morda tudi: kako gledaš na pesem.si s tega vidika?
Poslano:
24. 01. 2019 ob 20:00
Spremenjeno:
24. 01. 2019 ob 20:01
Gregor, ahoj,
hvala za videoposnetek. Ta pesem je bila potem objavljena tudi v zbirki Prvinska govorica (Kulturni center Maribor, 2017).
Malo sem pobrskal po Youtube :)
Poslano:
24. 01. 2019 ob 20:15
Spremenjeno:
24. 01. 2019 ob 20:23
Hvala za pohvale, se trudim! :-)
Uredniško delo je seveda izjemno zahtevno. Precej časa ti vzame. Urejanje pesmi v zbirki, izbor in vse to ... ni tako zelo enostavno, kot se morda sliši. Sploh, ker imaš stik s toliko raznolikimi 'literarnimi glasovi' ... vsak pa zahteva drugačen pristop.
Je pa - po drugi strani - to seveda krasno delo; pomoč pri "knjižnih rojstvih" vendarle ni kar tako! ;)
Pesem.si je čudovit portal. Ob tej priložnosti moram vsem, ki pomagate portal držati 'pri življenju' iskreno čestitati.
Ideja s podčrtankami pa doda le še piko na i (ali češnjo na smetano, kakor je komu ljubše). Pomembno je, da se vsake toliko časa naredi relevanten izbor. To je za mlade avtorje, ki se želijo resno preizkusiti v literarnih vodah, zelo pomembno. Tako lahko vidijo kakšne so smernice, kaj sodobna poezija dandanes ponuja itd.
Morda bi se splačalo omejiti zgolj število objav - recimo dve pesmi na teden? Mislim, da bi to bilo dovolj. Tako bi že avtor sam moral narediti izbor med svojimi teksti ... šele potem bi ga objavil. Tako bi se začel učiti ocenjevati lastna dela.
Pa tudi uredniki bi imeli malce manjšo poplavo ;-)
O, hvala, Aleš in zelo dobra ideja (na podobno smo tudi že pomislili, samo enkrat bi jo bilo res dobro izpeljati ;) ...
Vračam
se k (Ne)obstoju.
Oblika
zapisa pri nekaterih pesmih spominja na zbirko Kontejner
(kjer prevladujejo dvovrstične kitice), ponekod so fragmentarne, kot
aforizmi, domisleki, nekatere se vlečejo kot tanke niti, drugje se
stopničasto zamikajo - in
Push
as hard as you can
na
primer, je
zapisana
skoraj od roba do roba. Mene kot bralca ves čas (prijetno)
premetavajo in se mi zdi to preskakovanje tudi povezano s
preigravanjem obstoja / neobstoja …
Je to narek vsebine, prepustitev besedam, eksperiment, racionalna odločitev?
Poslano:
24. 01. 2019 ob 20:28
Spremenjeno:
24. 01. 2019 ob 22:44
V Kontejnerju so bile zgolj dvovrstičnice, kar nama je s Heleno malce olajšalo sam proces 'skupnega pisanja'. Kontejner je (bila) res specifična knjiga.
Tu, v (Ne)obstoju, pa je šlo predvsem za preigravanje raznovrstnih možnosti podajanja misli. Nekako sem postavitev pesmi izbiral glede na pesem samo - se pravi na tematiko, ritem, sporočilnost ...
In potem je nastal tale slalom med verzi :-)
urednica
Poslano:
24. 01. 2019 ob 20:34
Spremenjeno:
24. 01. 2019 ob 20:39
V drugem poglavju (Chapter two), v katerem je objavljenih več ciklov pesmi, je tudi kratka pesem
Ničevost stoletja:
Brišeš prah
ješ
sesaš gledaš tv
ješ
piješ
in ješ
delaš se voziš
ješ
in potem zaide sonce
pupo položiš na mehko
barbiko položiš na posteljo
vzameš pivo
in nekaj poješ
Potem so tu še pesmi Talking hand (ki govori o FB ipd. komunikaciji), in Vmes (o samosti, ki izhaja iz te namišljene komunikacije), pa Mumija (spoznanje, da nikoli ni nič novega) …
Prav boleče resnično, s premišljeno odmerjenimi sredstvi (zamiki, oklepaji, izpusti) je v teh pesmih veliko povedanega o naši sedanjosti. Kako se upiraš praznini / ničevosti (že zbirka je tudi sama eden od uporov, vsaj po mojem), čeprav seveda sodeluješ na omrežjih?
Poslano:
24. 01. 2019 ob 20:43
Spremenjeno:
24. 01. 2019 ob 22:49
Težava nastane, ko začnemo socialna omrežja zlorabljati; se pravi, da nas zasvojijo.
Takrat začnejo omrežja uporabljati nas ... in ne mi njih!
No, nasploh je s tehnologijo in razvojem vse OK - vsi vemo, da je nujen -, vendar le do 'zombi' točke, tj. do točke, ki vse človeško iz nas posrka in nas pusti prazne.
In umetnost (literatura, slikarstvo, glasba, arhitektura ...) je tukaj tudi zato, da nudi še kaj drugega ...a
Vsako
od štirih poglavij (in tudi nekatere pesmi ali cikle pesmi)
pospremiš s citatom,
ki ustvari
posebno uvodno atmosfero
(najdemo K.
Marxa,
T.
Šalamuna,
T.
Vrečarja, M. Komelja,
Z.
Pevca ...), občasno
se v pesmih pojavijo tudi znani citati (celo iz Cankarja ali pa od
Iron Maiden ...) so
to
tvoji
najlubši?
Šalamunu in Pevcu (ki je tudi napisal spremno besedo k tvoji zbirki) posvečaš posrečeni pesmi (Tik, tak, tok … buuum!; To ni Zoran Pevec). Kako se ti zdi, da osebni pesniški okus, poznavanje in druženje s pesniki ali poglobljeno branje vpliva na pisanje poezije? Kakšno je medsebojno razstavljanje / sestavljanje / sploh delovanje drugih poetik na tvojo?
Poslano:
24. 01. 2019 ob 21:01
Spremenjeno:
24. 01. 2019 ob 22:51
Citati lahko pesmim dodajo nek uvodni feeling, zato jih tudi rad vključujem v svoje tekste.
Mislim, da lahko branje in odkrivanje pesnikov/pesnic močno vpliva na samo pisanje, vendar tega ne mislim v slabem smislu.
Spomnim se, ko sem pred kakšnim desetletjem prvič prebiral Tomaža Šalamuna ... takrat so se mi odprli povsem novi svetovi; do takrat nisem niti slutil, da poezija nudi tako obsežen ustvarjalni prostor. Pred tem sem jo dojemal precej 'šolsko' - klasično pač.
Podobno (vendar ne tako izrazito) se mi je zgodilo pri branju nekaterih drugih ...
Branje avtorju omogoča širjenje vidnega spektra, mu kaže nove izrazne možnosti ..., zato je sodobna produkcija nujno gradivo za vsakodnevno branje vsakega pisca :+)
Samo še malo – in tokrat bo zadnjič, obljubim, prepisujem iz (Ne)obstoja. Opazujem to vznikanje v obstoj (ko nekaj napišemo, obstaja! ;) - in premikanje leg po tem polju – od lista, prek pesnika do pesmi. Tu bi rada izpostavila tri pesmi:
TEŽA BELINE
Bel list
je boljši
od snega
namreč
ni mrzel
je upogljiv
in ga je mogoče raztrgati
je tanek
je sijoč
in različnih velikosti
prenese vse
tudi smrt
ali lavo
ali pa zgolj
vodne balone
ja raje imam bel list
*
Prepisala sem jo s strani 74, sledi tale iz cikla Umotvori, s str. 114:
*
VII.
Biti pesnik
je sila težavno
lizike ližejo
tvoja usta
sonce sonči
tvojo kožo
rezilo reže
tvoje ude
kamni kamenjajo
tvojo usodo
nihče pa ne vidi
tvojih velikih oči
širokih ušes
in novega procesorja
*
in še ena, s str. 136 – 137:
*
JAZ SEM PESEM
Zdi se da sem preklet
izgubljam se
v širini samote
in grizem kartuše
iz glave mi rastejo rogovi
oblečeni v besede
iz hrbta pa krila
polepljena z verzi
iz ostrih zob
mi kapljajo metafore
ki jih brišem s krpo
in ožemam v usta
moje telo so
listi papirja
udi so upogljivi
hrbtenico pa povezujejo
tanke lesene niti
listam se
in ugotavljam
da sem hudičevo nor
vsak dan
plavam
slikam
in skačem z mostu
ljudje ki to opazujejo
me imajo za manijaka
najhujše vrste
a nisem
moj svet je zgolj
daljši
barvitejši
ter močnejši
moj svet je
stolp izgubljenih vrednot
večen
prvinski
in malce popačen
*
(nekatere zamike mi je požrlo, se opravičujem)
Komentiranje je zaprto!