dolgo je kar sem te prvič zaznal

najbrž že med hlastavimi požirki otroške bilke
in vem da tam tudi ostaneš
do starčevske onemoglosti senene kopice

vendar te bom še tedaj dihal
namesto neba
namesto begajočega vetra

globoko

čez vsak dan
ki več ne bo pomlad

saj boš zame
vedno preprosto ter neprekinjeno- poletje

Samo Kreutz

***

vsak dan je treba skočiti z vlaka ki pelje v smrt

vsak dan je treba skočiti

ne gledati na bežeč nasip ne gledati v tirnice ne gledati

samo skočiti

skočiti pravi čas

takrat ko čutiš da te bo trava in grmovje zavilo vase

da te bo prepredlo s plastjo breztežnosti

in nobena skala in kamen te ne bosta ranila

skotalilo te bo v kotanjo

kjer bo pavza majhen nič razmislek kam naprej

ko si vse položila v skok

kaj pride za njim

praznina ravnina vzpon

smeh jok in kletvice

objemanje in stresanje prahu s tistega vlaka

treba je spet iti

skupaj ali vsaka k sebi

vsak dan je treba skočiti v življenje

 Ana Porenta

Zatem je sledil osrednji program - pesmi, v katerih so se tokrat pojavile različne živali, najštevilčnejši so bili volkovi, metulji in ptice.

Svoje pesmi so brali: Ana Porenta, Dimitrij Škrk, Jure Drljepan, Jana Kolarič, Majda Kočar, Samo Kreutz, Alenka Mihorič, Milan Žniderič, Miha Vlaj, Branka Kamenšek in Marko Skok - Mezopotamsky. 

Pesmi odsotnih avtorjev pa so interpretirali: Aleksandra Perić Kovač je predstavila pesmi Lidije Polak in Ide Semenič, Janez Vlaj pesmiIvanke Kostantino in  Marcela Baranje, Miha Vlaj pesmi Nine Jelovšek, Ide Semolič in Roka Pirnata ter Marko Skok - Mezopotamsky pesmi Jagode Nikačević, Duška Babića, Lucije Beškovnik, Bartol Omea in Franja Frančiča.

Za glasbene premore je poskrbela  Majda Kočar s songi iz dramatizirane pravljice Kakor napravi stari, je zmerom prav: Gosko, Kravico in Konjičkom. 

Za zabavno in poučno popestritev pa so zazvenele kratke basni Slavka Preglja in Pravljica o treh kameleonih Lucije Beškovnik, ki sta jo interpretirala Marko in Miha.

Za konec je bila postrežena tale basen:

TO SI VELJA ZAPOMNITI

JEŽ nežno: gleda ježevko.

JEŽEVKA plaho: pogleduje ježa.

JEŽ kašlja: "Jutri ti prinesem hruško."

KEŽEVKA mirno: "O, lepo!"

ČAS po stari navadi: teče.

HRUŠKA oho, oho: ni prenesena.

JEŽEVKA mirno: živi dalje.

MORALA otopelo, žalostno: obljuba dela dolg samo tam,

kjer  v obljube še verjamejo.

Obljubljamo, da naše hruška - šentjakobica bo prinešena - kdaj in katere živalske pesmi jo bodo odnesle - je pa seveda še uganka : )

Tokratni literarni večer je popestrila tudi razstava MEDOBOKSI - izmišljeni medvedji svet, ki jo je postavila Aleksandra Perić Kovač. Otvoritev razstave je bila še pred pričetkom ŠJP-ja, na njej je Etbin Stefančič na kitaro zaigral dve medvedji - Brumčkovo pesem in Ples medvedov ter spremljal Milana Lavrišo, ki je zapel Pujevo pesem. Marko Skok in Miha Vlaj pa sta kot predsednik Roosvelt in novinar v skeču predstavila, kako je medvedek dobil angleško ime teddy bear. Prebrano je bilo tudi nekaj misli o medvedkih, velja pa si zapomniti: Imeti medvedka je zelo zasebna zadeva. (n. n.)