***

V smehu  spomina

si obljubljen čas.

V opranih sanjah,

v zadnjem upanju,

v pokešeni želji,

kopniš kot sneg.

 

Iščem pot

med cvetjem in travo v megli.

Tišina šepeta.

Kakor klic iz lupine prevar

neslišno se kališ v golo vero,

v ostanek niča...

 

Z zadnjimi utripi

sadiš odtise stopal.

Postajaš utvara pogrešanja,

oluščena, prečesana...,

votlo prazna...,

prepoznaven odmev,

ali iztisnjen dvom

v nemočni ljubezni

ječanja...

 

V dotiku tvoje sence,

v plesnivosti tvojega smisla,

ostajam nekje s svojo dušo

zazrt v nebo.

Vsaj malo sem navidezen okrasek

z nadčloveško močjo, utrinek kesanja,

izven hrepenečega sozvočja.

 

Zakaj še tečeš tja in nazaj?

In zakaj si brezbarvna podoba?

Zakaj presegaš samo sebe,

da onemim ob tebi,

kot odvržena rokavica...?

Ostajaš le prošnja in

moja svojost...

Ostajaš le gola pesem

z vso vsebino svoje biti...

 

Žiga Lev

nikita

Poslano:
31. 10. 2018 ob 19:50

Upravo tako, Ramazan, ako su magleni cvjetovi tvoj put, hodi njime. Oduševili su me ti stihovi koji čine pjesmu prelijepu da bi ostala bez naslova. 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Žiga Lev
Napisal/a: Žiga Lev

Pesmi

  • 31. 10. 2018 ob 15:46
  • Prebrano 141 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 107.15
  • Število ocen: 6

Zastavica