Ob robu gozda družba zbrana:
in stok pojoče violine,
še gozd drhti od bolečine.
A v prsih, žgoč pečat je rana.

Prav tihi, žalostno sedijo,
le sem in tja spregovorijo.
V očeh jim seva bol nemira,
ob ognju in ob kištah pira
se komaj ve, da sploh živijo.
Med njimi deklica prodana,
ki z jutrom bo odšla zarana.
Jo objokuje z empatijo;
nemočni v gnevu vsi trpijo,
ob robu gozda družba zbrana.

Je strašna v mladih bolečina,
kot tkalka smrti zre tišina.
Da družbo v dobro voljo spravi,
v prelepi, svilnati opravi,
na sredo kroga stopi Nina.
Zasliši glas se mandoline,
se vseh dotakne val miline,
celo drevesa vzvalovijo,
po listih solze v noč zdrsijo,
in stok pojoče violine.

Ker Nina ne prizna poraza,
ji ples je tista pot izraza,
ki slabo karmo z nje odvrača,
jo v smisel, radost, smeh obrača;
in briše žalost ji z obraza.
Naenkrat, v transu jo prešine:
"Imela rada bi spomine;
sem lepa, vitka, še premlada,
mar starec moja bo nagrada?"
Še gozd drhti od bolečine!

Zazre se v mladega Martina,
sošolca, plahega dolgina.
Z očmi že dolgo jo požira,
zato se nič mu ne upira,
ko stapljata se s senco brina.
Čeprav za starca je izbrana,
nedolžnost v gozdu je obrana,
ko noč v svetlobo se prelije,
nemoč se v krik ekstaze zlije.
A v prsih, žgoč pečat je rana.

triglav