Peta,

mnogokrat prežeta,

zakleta v skrinji resnice,

ki nihče je ne sliši ali vidi,

ki vsem je le delček neba,

z nepoznanimi obzorji

krasnih labodov v ozadju,

ki si jih vedno imela rada

izgubljene duše,

da radostijo se v snu

in pojejo v budnosti,

kot Ljubezen,

ki nihče je ne pozna,

kot pesem,

ki se zapisati ne da,

je kot svila, nežna in lahna,

je pijača,

po kateri svet se prepozna.

Doroteja Vrbanova