Tam v kotu prazne sobe senca stoji,

Na vsake toliko časa se morda kaj spremeni,

A tega človeško oko ne opazi.

Ampak na kaj sonce odseva z njegovimi žarki?

Poleg hiše nič, skoraj tako kot bili bi sredi morja na zapuščeni barki.

Joj to me sedaj že neizmirno mori,

Ko spim me spati ne pusti

In ko dan zagledam, mi strmi v moje temne oči.

Vsaj malo mira mi dovoli, senca temna!

Nisem senca, sem le podoba tvojega mišlenja.

Domen Perovsek