koni, zares si padla noter, bravo ... Mislim,  tudi ti že kar  stresaš iz rokava precej zahtevne forme :)

Ampak ne bi bila jaz, če ne bi povedala, kar vidim in je najbrž tudi še komu precej očitno : klišeji!  .... solza slana, žgoča rana (tale dva sta najbolj boleča ....

Preko tega grem težko ;)

Lidija, vesela sem tvojega odziva in opozorila glede štrlečih klišejev. Mogoče bi  "blešči se solza slana" nadomestila z "blešči se listna mana", zadnjih pet verzov v drugi kitici pa bi se v izogib žgoči rani glasilo:

Ji volja je predana

do vsega, kar osreči.

Ostaja obsijana.

Kot biser v temni ječi

blešči se listna mana.

Posledično taki spremembi bi morala spremeniti tudi besedilo šestega verza v tretji kitici / namesto "Očem nevidna mana" bi se glasil, "Očem nevidna, slana …/

Bi bilo to sprejemljivo?

Lp, koni

R'MENO

Ker se m'je v glav'ci zaiskrilo,

sem jezik materni zatiral

in črke iz besed radiral,

da b' gloso mal' razveselilo.

Na Placi Svet'ga Avguština,

na sred' Cervant'ove Sevilje,

sem dihal hlape od bencina,

s tobakom si mašil ožilje

in srebal slastnost kofeina.

Bliz' mene je ščene cvilílo

od ene lepe mlade Španke;

tak' milo se mi je storilo,

da mi je sap'ca ušla iz danke,

ko se m'je v glav'ci zaiskrilo.

Ko senjorita je zaznala

močno začinjeno vonjavo,

je svoj'ga kužka s tal pobrala,

ga k prsim dvignila v višavo

in mu natáknila očala,

da ne bi teh besed prebiral,

s katerimi sem po slovensko

kulturo svojo promoviral,

saj slut'la je, kako pocensko

sem jezik materni zatiral.

Ščene pa skoči iz naročja

in to direkt' pod moje noge,

kot strokovnjak za vsa področja

prelaja vse vulgarne zloge,

vse asonance in sozvočja.

Zastonj sem se mu pardoniral,

da v nos njegove gospod'ice

je moj človeški vonj prodiral,

zaman sem zlogov štel osmice

in črke iz besed radiral.

Ponosno je zatopotala,

se stran od mene obrnila,

kot bi flamenko zaplesala,

si 'bogi nosek usekníla,

cvilečga psička odpeljala.

Še prej pa v čevelj m'je nalilo

ščene recenzijo r'meno,

strokovno jo je podkrepilo

v slovo še s cvilbo zapleteno,

da b' gloso mal' razveselilo.

Dobri popravki, koni :)

a ne, da ni težko najti nadomestke za klišejev?

V bistvu prav to iskanje sproža še več ustvarjalnosti ... klišeji pa ... 

Vedno so nadomestljivi - slovenski jezik je pa ja tako bogat!!

:)

Vse je na pravem mestu in vesela sem, da je v obojestransko zadovoljstvo, Lidija;

hvala in

lp, koni

Matjaž, ne le gloso in ne samo mal', tudi mene in to zelo, si razveselil z R'meno. Na Placi sred' Sevilje se ti pa res dogaja.

Z lepimi pozdravi ti kličem na lepa nova doživetja in na nove glose,

Breda

Hvala, Breda.

DOUM

Gledam, gledam, premišljujem,

a ne morem doumeti,

kaj mi iz črnine sveti,

ko med zvezdami potujem.

Ko sem človek, se zavedam

kozmičnega valovanja,

pritrjujem starim vedam,

da svetloba mi poklanja

dar prizorov, ki jih gledam.

Z Zemlje zvezde občudujem

- ko po orbiti drsiva,

kot da s tiho ladjo plujem

in ugibam, kam hitiva -

gledam, gledam, premišljujem.

Vidim zvezdo, vem, da sije,

sij lahko analiziram,

merim stopnjo entropije.

V njeno skrivno bit prodiram,

a se mi v črnino skrije.

Da svetloba se zaneti

iz nevidno majhnih delcev,

tega ni težko verjeti.

Slutim, da iz črnih vrelcev,

a ne morem doumeti.

In ko sem človeštvo célo,

konstruiram si plovila,

ki jih Sonce ne bi vnelo,

kot je Ikarova krila,

ko je upanje zgorelo.

Davno, pred nešteto leti,

preden sem bilo rojeno,

moralo je zagoreti

kot odgovor na vprašanje:

Kaj mi iz črnine sveti?

Sonce, pójem in beseda,

ki nihče je ne doume,

niti ta, ki zviška gleda

in trdí da vse razume,

jaz pa sem njegova čreda.

O vesolju, kot o tujem,

le slabo poznanem svetu,

se sprašujem in sprašujem

na tem čudežnem planetu,

ko med zvezdami potujem.

Matjaž, ti si zakladnica glos!

LP, Lidija

Ne še; zaenkrat jih imam šele 24, kar pomeni še dolgo, dolgo pot do zbirke. Lp, Matjaž

LJUDSTVO

Ljudstvo si je izborilo

pravo pravcato državo,

skorumpirano, brezglavo,

in jo kmalu pogubilo.

Že v davnini je imelo

čisto svojo govorico,

lastne pesmi si je pelo,

skupaj paslo je drobnico,

se ljubilo in trpelo.

Tuje kralje je slavilo,

tudi tujega sodnika,

v tujih vojskah kri prelilo,

a pravico do jezika

ljudstvo si je izborilo.

Zbiralo je starešine,

ki so znali ga voditi

skozi zanke zgodovine,

za svoj jezik se boriti,

da ga tuji ne izrine.

Bogatili očetnjavo

so z besednimi zakladi

in ideji peli slavo,

da vzpostavili bi radi

pravo pravcato državo.

Preden pa jim je uspelo,

sta dve vojni pridivjali,

in ker jih je zlo razvnelo,

so med sabo se streljáli.

Malo jih je preživelo,

ki so znali s svojo glavo

misliti in razumeti,

kar od vseh zahteva pravo,

in politiko zatreti,

skorumpirano, brezglavo.

Ko prišli so časi zlati,

se država je rodila,

a je šla za psihopati

in zato s poti skrenila.

Huda kriza je pred vrati,

če bo ljudstvo pozabilo

na svoj jezik in kulturo!

Takšno vodenje odbilo

bo državi zadnjo uro

in jo kmalu pogubilo.

"Berem, berem, premišljujem.

So v besedah še zakladi?"

Matjaž, v tvojih, ujetih v gloso, prav gotovo so.

S pozdravi,

koni

Koni, z besedami se samo približujemo bogastvu vsebin, s katerimi nas obdarja življenje. Mi, pesniki, to še posebej radi počnemo. Lepo bodi, Matjaž

Pozdravljeni!

Vajine glose so me popolnoma prevzele... Čudovite so. Zato sem si dala izziv, da se še sama lotim.. in me je zaposlilo za kar nekaj časa. To Pod starem hrastu, sem verjetno 2,000x preuredila in še zdaj dvomim, da je izpopolnjena, a se mi zdi, da je vseeno vredna objave.. 

Pod starem hrastu

Na mizi pustil sem ti sporočilo;

Daj pridi sedeti pod stari hrast,

preden se bo sonce za rob skrilo,

mi bo tebe objeti v čast.

Spominjam se na čase,

ko skakljala je mlada srnica,

čez travnike in jase,

kot največja srečnica.

Odšel sem daleč vase,

na kratko razžalostilo

se mi modro je oko.

Preden se bo zunaj stemnilo,

bom palico vzel v roko;

na mizi pustil sem ti sporočilo.

Skozi nostalgijo se spremljam,

s korakom skok v mladost nudim,

zadihan se na hrib vzpenjam,

se po najboljših močeh trudim,

da srca preveč ne napenjam.

Kako hitro je bilo treba odrast’,

samo srali smo ga pa pošteno,

vse je bilo prav za osebno rast,

vabilo nisem izpustil nobeno;

daj pridi sedeti pod stari hrast.

Tu so zbrani najlepši trenutki,

poletne noči polne obljub,

toplo shranjeni občutki,

prvo pivo in prvi poljub.

A najbolj čarobni skupki,

ko se je vse okrog iskrilo,

ko sem te bolje spoznal,

in je srce ljubezen odkrilo.

Tebe sem in vedno bom izbral,

preden se bo sonce za rob skrilo.

Sedim in uživam vetrič,

se zasanjan proti nebu smejim,

ko od daleč slišim svoj deklič,

ki me sprašuje, če še živim.

Še živim draga, nisem še mrlič!

Pojdem nasproti, poljub ukrast',

tako lepo te je opazovati po poti,

do tebe gori moja strast,

spet tu na tej planoti,

mi bo tebe objeti v čast.

Živjo, abukala, pogumna, da si se lotila in prav je tako. Upam, da se boš še.

Tako je, kot praviš: tvoja pesem ni izpopolnjena klasična glosa, je pa vredna objave.

Upoštevala si precej formalnih zakonitosti (moto, število kitic in verzov, rime), pri metrumu pa si si pustila svobodo: z ustreznim naglaševanjem besed so verzi urejeni v dinamičen notranji ritem z enakomernim štiridelnim pulzom, vendar pa se število zlogov v zunanjem ritmu neenakomerno spreminja od verza do verza. Če bi hotela doseči obliko klasične glose, bi moralo biti tudi to število enakomerno: optimalno in hkrati najbolj enostavno bi bilo npr. po osem zlogov v vsakem verzu.

V pesmi si pustila nekaj slovničnih napak: ... vabilo nisem izpustil nobeno; ko od daleč slišim svoj deklič ... Beseda mrlič se ne rima dobro na besedo vetrič. Če to troje popraviš, je pesem - čeprav ni klasična glosa - po mojem vredna objave v izložbi. (Lahko rečemo, da gre za moderni pristop k razvoju glose, kot npr. pravijo v reviji Apokalipsa in še kje, da haiku ne rabi več sheme zlogov 5/7/5.)

Še raje pa bi videl, da poskušaš urediti tudi zunanji ritem (metrum) in še malo uživaš ob mučenju s štetjem zlogov, dokler jih ne bo v vsakem verzu po osem. Mogoče najprej urediš prvo kitico. Škoda bi bilo, če ne bi še poskušala, saj imaš pesniški dar.

Lep pozdrav! - M.

Živijo maatjazh!

To je res mučenje.. a je grozno zabavno! :) 

Hvala za nasvete. Upam, da mi je uspelo prav upoštevati... 

Lepo pozdravljen!

Pod starem hrastu

Pustil sem ti sporočilo;

pridi meni pod stari hrast,

preden se bo sonce skrilo,

mi te bo objeti v čast.

Spomin me pelje v čase..

skakljala si kot srnica,

čez naše domače jase,

zdaleč največja srečnica.

Ne maram pogleda nase,

telo se je oslabilo,

ne morem bit’ v hišici,

kar hitro se bo stemnilo.

Zunaj na vrtni mizici

pustil sem ti sporočilo.

Nostalgija me gor spremlja..

danes nežen prelet nudi,

brez da srce mi napenja,

se mi modra glava čudi.

Preden me zad vzame zemlja,

bom hodil in si upal past,

dostikrat sem se že zvrnil,

bolje ne bi mogel odrast.

Še z vrha ti bom zavpil,

pridi meni pod stari hrast!

Tu dragi so vsi trenutki,

noči polne sladkih obljub,

toplo shranjeni občutki,

prvo pivo, prvi poljub.

Oh, kako ljubi osnutki!

Vse okrog se je iskrilo..

ko sem dekle svoje spoznal,

je srce bistvo odkrilo.

Njo vedno sem in bom izbral,

preden se bo sonce skrilo.

Zdaj nebo mi je spet bližje,

kot kakšen najstnik se smejim,

ko zagledam malo nižje

mojo drago, se brž zdramim.

Grem na pot poljub ti ukrast’

in ti vriskaš mi nasproti;

“Do tebe gori moja strast!

Spet na tej lepi planoti, 

mi te bo objeti v čast.”

Živjo, lepo napreduješ. Zlogi so v glavnem prešteti in glede tega štimajo. Še vedno precej dobro štima struktura (moto, število kitic, rime). Toda metrum, ritem, ima pri klasični obliki glose poleg urejenega števila zlogov še urejene poudarke. Pri besedi hiša (npr.) je prvi zlog poudarjen, drugi pa nepoudarjen.

Zdaj pa naslednja vaja: vzameš samo moto, ostalo prišparaš za pozneje. Glede metrike se ravnaš po prvem verzu:

Pustil sem ti sporočilo. (Preberi si ga naglas, lahko tudi šepetaš, če nočeš, da te kdo sliši. Lahko si z roko daješ takt.)

Opaziš, da je prvi zlog poudarjen, sledi mu nepoudarjen zlog. Vsakemu poudarjenemu zlogu v tem verzu sledi nepoudarjen. Se izmenjujeta. Tako mora biti v vseh verzih.

Poglejva drugi verz:

pridi meni pod stari hrast

(Metrum je drugačen kot pri prvem verzu, a ne bi smel biti.) Prvi zlog je poudarjen, kar je prav. Drugi je nepoudarjen, kar je tudi prav. Toda tretji zlog (pod) je spet nepoudarjen, kar je narobe (vsakemu poudarjenemu zlogu mora slediti nepoudarjen, so rekli, če ne, se ti jezik spotakne). Kaj storiti - prilagoditi verz, da bodo poudarki zlogov pravilni, vsebina in rima pa bosta ostali čim bolj enaki. Jaz ti bom pomagal s predlogom pri temle verzu, ostale, kjer poudarki ne štimajo (in takih je kar nekaj), pa boš morala prilagoditi sama. Torej moj predlog drugega verza:

pridi že pod stari hrast 

ali 

pridi mi pod stari hrast

ali še kako drugače, a s temi poudarki.

Poudarki in nepoudarki se lepo izmenjujejo. Toda pozor! V tem verzu je zaradi vsebine ostalo samo sedem zlogov. Pravila dopuščajo, da sta v motu dva osemzložna in dva sedemzložna verza. Toda to pomeni, da bo moral imeti vsak verz, ki se bo v pesmi rimal na sedemzložnega, tudi sam sedem zlogov. Ostali pa seveda po osem.

Pri tvojem motu ima zadnji verz, ki se rima na drugega, itak sedem zlogov, saj "v" v tem primeru ni samostojen zlog, ampak se poveže z naslednjim zlogom v enega (včast). Pozneje bodo morali imeti tudi vsi verzi, na katere se rima beseda čast, po sedem zlogov in struktura bo štimala.

Reciva, da je moto zdaj urejen. Daj, poskusi urediti še poudarke zaenkrat samo v prvi kitici in ne pozabi verzov začenjati s poudarjenimi zlogi, npr. takole:

Spomnim se na tiste čase

Lp M

P.S. Imela boš lahko delo, saj v prvi kitici ni nobene rime na hrast ali čast, zato so v njej vsi verzi osemzložni. Poudarke boš morala pa kar dobro premetati, če boš hotela, da se enakomerno in natančno izmenjavajo.

Matjaž, v uredništvu zelo cenimo pripravljenost za mentorsko delo, saj nam s tem prihraniš veliko časa in energija. 

 :) !!!

abukala, želim ti veliko volje, vztrajnosti ter veselja ob dodelavi glose, vem, da te bosta tvoj napredek in novo znanje navdušila za vztrajanje in nadaljevanje v pravi smeri!

Vabim tudi vse ostale navdušence za pesem v formi, da se pridružijo Matjažu pri mentorskem delu in pomoči novi navdušemki za ustvarjanje glos ... Hvala vnaprej!

  Lp, lidija

Redno berem ta forum glos, čeprav sem bolj tih bralec, ker mi je zadnje čase sonetje bližje. Pa bom zato moj nasvet dal ravno v sonetni obliki (čeprav sem mogoče prezelen za nasvete in neprimeren v formi, glede na temo foruma :) ):

Rima ni, da v pesmi kima sama sebi;

grda je, če vrstni red besed popači

prav zato je bolje, da se po potrebi

skrije v asonanco. Vedno naj prednjači

stavek, kot celota; misel, ki s sledečo

mislijo se zlije, kot podstavek kipa,

ki mu da mogočnost. Bralec hitro stipa

vsakršnega mačka, ki si dal ga v vrečo,

vse napake in posiljenost. Korene

in besedne vrste redno menjaj z rime

v rimo in če kdaj te skozi pesem prime,

da izbereš krajšo pot, – Nota bene!

Redkokaj povsem uspe zgolj z malo truda.

Naj ti bo ta misel moč in vzpodbuda.

Oooo, waw. To pa so spodbudne besede.. Kako ste ljubi:) 

 Hvala Lidija in ti Peter, kakšno lepo presenečenje je bil zame tvoj sonet! 

maatjazh, ok. Zdaj imam popoln recept.. cenim, da vlagaš svoj zlat čas in deliš znanje z mano (z nami).  Upam, da bo v tretje šlo... gladko :)

En dan ti spečem torto!