RDEČA ZVEZDA

Pod rdečo zvezdo smo se zbrali

ugledni, slavni, solidarni

kolegi v znani slaščičarni

nekje na istrski obali.

Ta prvi se širokousti,

da je prevaral davkarijo:

“… si rečem, vzemi ali pusti,

nič hudega, če te dobijo,

direktor je Zaplenčič Gusti,

ki smo ga mi imenovali,

rešili iz propadle banke,

mu novo, dobro službo dali.

Zato pa člani naše stranke

pod rdečo zvezdo smo se zbrali!”

Ta drugi reče: “Mi enako!

Kot izpostavljena oseba,

prekršil sem pravilo vsako

za našo stvar, kot je pač treba.

Sem rekel, storil sem napako,

trpinčil delavca v pisarni,

dobil pa sem le črno piko,

saj delavci so vsi nemarni,

mi, šefi, pa smo, za razliko -

ugledni, slavni, solidarni.”

Ta tretji pa, ki zbija vice,

pove, da je za neko delo

ukradel avtorske pravice,

da v stranki bi bilo veselo

in bi zabaval njene strice.

“Ti štosi bodo popularni!”

si rečejo in se režijo,

saj so pred pravosodjem varni,

ker se za isto stvar borijo,

kolegi v znani slaščičarni.

A jaz pa buljim v rdečo zvezdo,

in se, že ves pijan, sprašujem,

zakaj sem rojen v tole gnezdo,

kjer se počutim kot na tujem,

čeprav prejemam redno mezdo.

Vem, kam smo narod pripeljali,

a kar molčim, ne protestiram,

da smo poceni ga prodali,

ko si nov Heineken odpiram

nekje na istrski obali.

Dragi Matjaž,

z veseljem prebiram tvoje objave in navdušena sem, kako ti uspe vse to aktualno vzdušje vnesti v pesmi in to, v gloso.

lep pozdrav Marija

Marija, hvala za komentar. Dosti raje bi vnašal v glose kakšne lepše teme, a kaj, ko so te kar kričale po zapisih v trajnejši obliki. Upam, da bom zdaj, ko nisem v Sloveniji, naletel na kaj prijetnejšega in bolj etičnega.

Lepo pozdravljena, Matjaž

ZLATA KAMNA

Iz bleščečega kristala,

ki ga Luna je rodila,

sta v srebrno delto Nila

on in ona priveslala.

Čoln drsel je po gladini

proti Sončevi obali

in obležal na peščini,

kjer so v senci ju čakali

vsemogočni kerubini,

a jih nista prepoznala.

Z vetrom so ju pogostili,

z zemljo, ki se je mehčala

v vodi in ognjeni sili

iz bleščečega kristala.

Slastni plodi so dišali

ob bregovih mirne reke,

kjer svobodna kot živali

sta hodila brez obleke.

Kerubini so molčali,

ko sta v pesku se ljubila

in se je zaradi njiju

rdeča slutnja zasvetila

čez modrino v belem siju,

ki ga Luna je rodila.

Ko sta se med zvezde vzpela,

se zgodilo je spočetje.

Zvezdna noč je potemnela,

kot bi se osulo cvetje.

Luna ni bila več bela,

orlu so se vnela krila,

zver je bika pokončala!

Komajda sta se rešila,

v čolnu Luninem zbežala

sta v srebrno delto Nila.

Daleč stran so morski vali

se v puščavo spremenili,

na pozabljeni obali

so ju v pesek odložili

in v vesolje odvihrali.

Zlata kamna sta sijala,

ko prišli so beduini,

in jim skrito pot kazala,

tja, od koder sta v davnini

on in ona priveslala.

KRALJ KRALJEV

Nad resničnostjo prebiva

kralj človeške domišljije,

vse spočne in vse ubije,

pred pogledom pa se skriva.

Vse je, pravijo, njegovo,

vse, kar biva in obstaja.

Kar je staro, kar je novo,

tisto, kar šele nastaja

in ne bo nikdár gotovo.

Vsaka hiša, vsaka njiva,

gore, morja, vsaka reka

so v oblasti, ki je živa,

ki v podobi nadčloveka

nad resničnostjo prebiva.

Kar so modreci pisali

in kar ljudstva so verjela,

kar so misleci spoznali

in kar znanost je sprejela,

kamni pa so zamolčali,

vsemu, kar v očeh nam sije,

preden potemni v praznini,

iz nevidne galaksije

vlada eden in edini

kralj človeške domišljije.

Vsak po svoje si naslika

to podobo brez obraza,

če občuti brez dotika

in verjame brez dokaza,

da skrivnost je prevelika.

Pride hip, ko se razkrije,

da pod bogom ni hudiča

in ni več filozofije,

le še nekaj, kar iz niča

vse spočne in vse ubije.

Kdo lahko na tem planetu

eno razglasi resnico?

Kdo lahko po tem dekretu

vsem ljudem deli pravico?

Ni junaka na tem svetu!

Nadzavest je radoživa

in nihče ji ne kraljuje,

pa čeprav nekje počiva

kralj, ki kozmos obvladuje,

pred pogledom pa se skriva.

Zelo žal mi je, Maatjazh da svojih glos ne objavljaš glavni strani portala, ampak samo v delavnici ... Tako jih vidi zelo malo ljudi, saj jih ne moremo izpostaviti, česar bi si vsekakor zaslužile ...

Lp, lidija

Lidija, hvala za komentar. Po svoje imaš gotovo prav, ampak vseeno bi raje še naprej razvijal to rubriko v delavnici, v upanju da se mi bo s svojo gloso pridružil še kdo. Prav ta delavnica se mi namreč zdi pomembna za dopolnjevanje obstoječe zbirke slovenskih glos in vesel sem, da imam možnost delovati v njej. Tudi z obiskom drugih poetov sem zadovoljen, saj je kar nekaj ogledov. Predvsem pa bom - kot rečeno - vesel, če bo kdo k mojim glosam dodal še svoje. Upanje umre zadnje, pravijo. Lp M.

Matjaž, jaz sem vesela te delavnice. Ker dobim obvestilo o komentarju, vsako pesem preberem. Objav pa je preveč in jih ne utegnem prebrati (morda mi uspe vsako tretjo). Glose imam rada, žal jih ne znam pisati. Zato bom še naprej ostala "tiha" ali "skoraj tiha" oboževalka.

Lahko noč, Lea

Lea, hvala za prijazen zapis. Vesel sem, da spremljaš delo v tej delavnici.  Lepo bodi, Matjaž

STARČEVA PESEM

Jaz pa grem na rajski vrt,

da bom rožice sadil,

pod drevesom kavo pil,

preden me bo vzela smrt.

Lunca mi svetila bo,

dišal mi bo rožmarin,

ko pa sončece bo vzšlo,

mi začivkal bo kalin.

Oj, kako mi bo lepo!

Nič zato, če mi bo krt

trato malo preoral,

saj pod zemljo je zaprt

in bo večno tam ostal,

jaz pa grem na rajski vrt!

Dolgo nisem vedel, kaj,

kam, čemu in ne kako.

Zdaj pa končno vem, zakaj

sem odločil se tako,

da si bom ustvaril raj.

Nisem, kar sem nekdaj bil,

jezen, borben, zaletav,

da bi ves svet spremenil,

saj na starost sem spoznal,

da bom rožice sadil.

Če pa kdo bo škodoval

svetu, narodu, državi,

bom naredil, kar je prav,

s pesmijo ga bom po glavi

in ne bo mi prav nič žal.

Z rimami ga bom pribil

gor na križ za večni čas!

V verzih se bo razkrojil

kakor humus, ko bom jaz

pod drevesom kavo pil.

A še raje, kakor to,

bom od njega gledal stran,

da moj rajski vrt ne bo

ves zaraščen, podivjan,

kar bilo bi res hudo!

Takšen zdaj je moj načrt,

seme skoraj že kali.

Le zakaj bi bil potrt,

raje vrt naj zadehti,

preden me bo vzela smrt.

Matjaž, čeprav z rahlimi zamudami, tudi jaz še vedno z navdušenjem berem tvoje pesmi in

… ko me prevzame spet lepota harmonije besed, oblike in vsebine, se v forme tvoje moja pesem znova zlije, saj želja po ustvarjanju ne mine.

K objavljenim glosam ti iskreno čestitam.

Z lepimi pozdravi,

Breda

Breda, hvala za stik, podporo in sodelovanje ... Saj veš, dobro je, če se poezija dotika še koga, ne samo pesnika, ki jo piše. Tako je njegovo delo osmišljeno. Lepo pozdravljena! - Matjaž

Z razlogom

Kot sonce v rosi trave

blešči se listna mana,

z razlogom v jutro vtkana,

v svet milostne narave.

Na nebu brez odmora

sijaj razpreda mreže.

Brez spuščanja zastora

v uhojen krog poseže,

ko srečo riše zora.

Za novo rast, za zdrave

lovi sledi odseva

v očeh, ki so sanjave

in čakajo spev dneva

kot sonce v rosi trave.

Odsevana svetloba

na toplih stenah hiše

se kaže kot zvestoba,

ujeta v skrite niše.

Botruje ji svoboda.

Ji volja je predana

do vsega, kar  osreči.

Ostaja obsijana.

Kot biser v temni ječi,

blešči se listna mana.

Ne buri domišljije

in s smehom ne potuje.

Med  gubice se skrije,

počasi pojenjuje.

Srce preburno bije.

Očem nevidna, slana

se pred pogledi skriva.

Kot grenek sok rmana

skrbi močno odriva,

z razlogom v jutro vtkana.

Ko z jutrom sonce vstane,

čarobno moč odseva.

Njen val vse gibe zgane,

svež zrak pa dohiteva

objem, ki celi rane.   

Skrivnost vse te odprave

prodira v srž pregrade.

Zazrta je v sanjave,

najraje v večno mlade,

v svet milostne narave.

Zelo lepa, globoko čutna in natančno premišljena pesem v popolni obliki glose. Bravo, Breda!

Matjaž, vesela sem, da je "Z razlogom" tudi tebi všeč. Zaradi krajšega ustvarjalnega premora sem res zadovoljna, da mi je uspelo napisati pesem v popolni obliki glose. Res je, poezija  je osmišljena, če se dotakne še koga, ne le tistega, ki jo piše. Pesem tako postane svojevrstno darilo za tistega, ki piše in za tistega, ki jo bere. Hvala za podporo in sodelovanje.

Z lepimi pozdravi,

Breda

Matjaž, prelepa glosa ta "Starčeva pesem".

Polna modrosti in pametnih nasvetov,  je podana v vedrem pesniškem jeziku, ki mi je pri srcu in ga obožujem.

lp Marija 

Breda, kako lepa in z naravo povezana pesem se ti je napisala

in to, da mentor napiše komentar s samimi pohvalami najbrž pomeni, da bomo tvojo gloso lahko brali tudi na glavni strani portala.

Prelepa ☆

lp Marija 

AZAHAR

Pomarančevci cvetijo,

za sinjino mesec spi,

iz spomina davnih dni

bele grlice letijo.

Ob široki aveniji

raste senčni drevored.

Beli cveti, ki Mariji

posvetili so obred

in vzcveteli v elegiji,

med palačami dehtijo …

Vklenjeni v kamniti tlak

tiho v vetru šelestijo,

ko z belino v zlati mrak

pomarančevci cvetijo.

Kot snežinke v topli zimi

cveti padajo z dreves

in po pločnikih za njimi

pešci grejo v smrtni ples

kot po kamnih v morski plimi.

Preden dan se utopi,

nežno v krošnjah se plodijo.

Ko se sonce izžari

in se v luči prerodijo,

za sinjino mesec spi.

Mesečina se razliva

čez poplavljene noči,

kot da je Marija kriva

za trpljenje vseh ljudi

le zato, ker ni več živa.

Na aleji pa buči

divja reka hrupnih strojev,

kot da so nad nas prišli

zmagovalci krutih bojev

iz spomina davnih dni.

V soncu ždijo spomeniki

slavnih kraljev in kraljic,

med visokimi zvoniki

zazveni Marijin klic,

kot da jočejo maliki.

In nad vso to bogatijo

iz pozabljenih galej,

nad to hrupno avenijo,

mirno iz cvetočih vej

bele grlice letijo.

Marija, vesel sem, da spremljaš dogajanje v delavnici, ki ga je Breda tako lepo popestrila z zadnjo gloso. Jaz sem jih zdaj, ko sem v Španiji, napisal še nekaj in semm kar tule objavil eno o tvoji slavni soimenjakinji. Lep pozdrav, Matjaž

Joj, kako lepo in pozorno, Matjaż.  (*_*)

Res nizaš prelepe glose, kot bi jih stresal iz rokava.

Lepo pozdravjen 

Marija

Marija, res je, kar predvidevaš, "Z razlogom" bom objavila tudi na glavni strani portala in vesela bom, če se bo z gloso pridružil še kdo, tudi ti. Tako kot urednici Lidiji, ki že vrsto let spremlja, bogati, nas spodbuja in osmišlja rabo različnih pesniških oblik, je tudi meni žal, da maatjazh vztraja zgolj pri objavah v delavnici. S svojimi vsebinsko bogatimi in natančno premišljenimi pesmimi v popolni obliki /prizmati, akrosonati, asonanti, soneti, glose …/ bi bil prav z objavami na glavni strani portala lahko svetel vzgled številnim, ki pišemo pesmi v formi.

Z lepimi pozdravi,

Breda