Med življenjem Cervantesa in Prešerna je minilo več stoletij, Župančič je živel tako rekoč včeraj, valjo živi danes, vsi (in še marsikdo) pa so napisali po kakšno gloso. Ta torej ni muha enodnevnica, ki jo postmodernizem za vse večne čase odstrani z enim samim zamahom leve roke, ampak je že stoletja poznana pesniška oblika, ki se bo - če bo šlo tako naprej - verjetno pojavljala tudi v 22. ali 26. stoletju. Jo je pa težko napisati, rabiš kar nekaj pesniškega znanja. Ideja je, da bi se ga (na)učili v tej delavnici. Bomo videli, koliko zdrave pesniške volje premore naš portal. Vabim vas, da si pomagamo in napišemo še nekaj novih pesmi v tej obliki, kajti v slogi je moč, v glosi pa poezija.
Poslano:
01. 02. 2019 ob 22:05
Spremenjeno:
01. 02. 2019 ob 22:17
RDEČA ZVEZDA
Pod rdečo zvezdo smo se zbrali
ugledni, slavni, solidarni
kolegi v znani slaščičarni
nekje na istrski obali.
Ta prvi se širokousti,
da je prevaral davkarijo:
“… si rečem, vzemi ali pusti,
nič hudega, če te dobijo,
direktor je Zaplenčič Gusti,
ki smo ga mi imenovali,
rešili iz propadle banke,
mu novo, dobro službo dali.
Zato pa člani naše stranke
pod rdečo zvezdo smo se zbrali!”
Ta drugi reče: “Mi enako!
Kot izpostavljena oseba,
prekršil sem pravilo vsako
za našo stvar, kot je pač treba.
Sem rekel, storil sem napako,
trpinčil delavca v pisarni,
dobil pa sem le črno piko,
saj delavci so vsi nemarni,
mi, šefi, pa smo, za razliko -
ugledni, slavni, solidarni.”
Ta tretji pa, ki zbija vice,
pove, da je za neko delo
ukradel avtorske pravice,
da v stranki bi bilo veselo
in bi zabaval njene strice.
“Ti štosi bodo popularni!”
si rečejo in se režijo,
saj so pred pravosodjem varni,
ker se za isto stvar borijo,
kolegi v znani slaščičarni.
A jaz pa buljim v rdečo zvezdo,
in se, že ves pijan, sprašujem,
zakaj sem rojen v tole gnezdo,
kjer se počutim kot na tujem,
čeprav prejemam redno mezdo.
Vem, kam smo narod pripeljali,
a kar molčim, ne protestiram,
da smo poceni ga prodali,
ko si nov Heineken odpiram
nekje na istrski obali.
Dragi Matjaž,
z veseljem prebiram tvoje objave in navdušena sem, kako ti uspe vse to aktualno vzdušje vnesti v pesmi in to, v gloso.
lep pozdrav Marija
Marija, hvala za komentar. Dosti raje bi vnašal v glose kakšne lepše teme, a kaj, ko so te kar kričale po zapisih v trajnejši obliki. Upam, da bom zdaj, ko nisem v Sloveniji, naletel na kaj prijetnejšega in bolj etičnega.
Lepo pozdravljena, Matjaž
ZLATA KAMNA
Iz bleščečega kristala,
ki ga Luna je rodila,
sta v srebrno delto Nila
on in ona priveslala.
Čoln drsel je po gladini
proti Sončevi obali
in obležal na peščini,
kjer so v senci ju čakali
vsemogočni kerubini,
a jih nista prepoznala.
Z vetrom so ju pogostili,
z zemljo, ki se je mehčala
v vodi in ognjeni sili
iz bleščečega kristala.
Slastni plodi so dišali
ob bregovih mirne reke,
kjer svobodna kot živali
sta hodila brez obleke.
Kerubini so molčali,
ko sta v pesku se ljubila
in se je zaradi njiju
rdeča slutnja zasvetila
čez modrino v belem siju,
ki ga Luna je rodila.
Ko sta se med zvezde vzpela,
se zgodilo je spočetje.
Zvezdna noč je potemnela,
kot bi se osulo cvetje.
Luna ni bila več bela,
orlu so se vnela krila,
zver je bika pokončala!
Komajda sta se rešila,
v čolnu Luninem zbežala
sta v srebrno delto Nila.
Daleč stran so morski vali
se v puščavo spremenili,
na pozabljeni obali
so ju v pesek odložili
in v vesolje odvihrali.
Zlata kamna sta sijala,
ko prišli so beduini,
in jim skrito pot kazala,
tja, od koder sta v davnini
on in ona priveslala.
KRALJ KRALJEV
Nad resničnostjo prebiva
kralj človeške domišljije,
vse spočne in vse ubije,
pred pogledom pa se skriva.
Vse je, pravijo, njegovo,
vse, kar biva in obstaja.
Kar je staro, kar je novo,
tisto, kar šele nastaja
in ne bo nikdár gotovo.
Vsaka hiša, vsaka njiva,
gore, morja, vsaka reka
so v oblasti, ki je živa,
ki v podobi nadčloveka
nad resničnostjo prebiva.
Kar so modreci pisali
in kar ljudstva so verjela,
kar so misleci spoznali
in kar znanost je sprejela,
kamni pa so zamolčali,
vsemu, kar v očeh nam sije,
preden potemni v praznini,
iz nevidne galaksije
vlada eden in edini
kralj človeške domišljije.
Vsak po svoje si naslika
to podobo brez obraza,
če občuti brez dotika
in verjame brez dokaza,
da skrivnost je prevelika.
Pride hip, ko se razkrije,
da pod bogom ni hudiča
in ni več filozofije,
le še nekaj, kar iz niča
vse spočne in vse ubije.
Kdo lahko na tem planetu
eno razglasi resnico?
Kdo lahko po tem dekretu
vsem ljudem deli pravico?
Ni junaka na tem svetu!
Nadzavest je radoživa
in nihče ji ne kraljuje,
pa čeprav nekje počiva
kralj, ki kozmos obvladuje,
pred pogledom pa se skriva.
Zelo žal mi je, Maatjazh da svojih glos ne objavljaš glavni strani portala, ampak samo v delavnici ... Tako jih vidi zelo malo ljudi, saj jih ne moremo izpostaviti, česar bi si vsekakor zaslužile ...
Lp, lidija
Lidija, hvala za komentar. Po svoje imaš gotovo prav, ampak vseeno bi raje še naprej razvijal to rubriko v delavnici, v upanju da se mi bo s svojo gloso pridružil še kdo. Prav ta delavnica se mi namreč zdi pomembna za dopolnjevanje obstoječe zbirke slovenskih glos in vesel sem, da imam možnost delovati v njej. Tudi z obiskom drugih poetov sem zadovoljen, saj je kar nekaj ogledov. Predvsem pa bom - kot rečeno - vesel, če bo kdo k mojim glosam dodal še svoje. Upanje umre zadnje, pravijo. Lp M.
Poslano:
18. 02. 2019 ob 22:56
Spremenjeno:
18. 02. 2019 ob 22:56
Matjaž, jaz sem vesela te delavnice. Ker dobim obvestilo o komentarju, vsako pesem preberem. Objav pa je preveč in jih ne utegnem prebrati (morda mi uspe vsako tretjo). Glose imam rada, žal jih ne znam pisati. Zato bom še naprej ostala "tiha" ali "skoraj tiha" oboževalka.
Lahko noč, Lea
Lea, hvala za prijazen zapis. Vesel sem, da spremljaš delo v tej delavnici. Lepo bodi, Matjaž
Poslano:
19. 02. 2019 ob 22:56
Spremenjeno:
19. 02. 2019 ob 23:39
STARČEVA PESEM
Jaz pa grem na rajski vrt,
da bom rožice sadil,
pod drevesom kavo pil,
preden me bo vzela smrt.
Lunca mi svetila bo,
dišal mi bo rožmarin,
ko pa sončece bo vzšlo,
mi začivkal bo kalin.
Oj, kako mi bo lepo!
Nič zato, če mi bo krt
trato malo preoral,
saj pod zemljo je zaprt
in bo večno tam ostal,
jaz pa grem na rajski vrt!
Dolgo nisem vedel, kaj,
kam, čemu in ne kako.
Zdaj pa končno vem, zakaj
sem odločil se tako,
da si bom ustvaril raj.
Nisem, kar sem nekdaj bil,
jezen, borben, zaletav,
da bi ves svet spremenil,
saj na starost sem spoznal,
da bom rožice sadil.
Če pa kdo bo škodoval
svetu, narodu, državi,
bom naredil, kar je prav,
s pesmijo ga bom po glavi
in ne bo mi prav nič žal.
Z rimami ga bom pribil
gor na križ za večni čas!
V verzih se bo razkrojil
kakor humus, ko bom jaz
pod drevesom kavo pil.
A še raje, kakor to,
bom od njega gledal stran,
da moj rajski vrt ne bo
ves zaraščen, podivjan,
kar bilo bi res hudo!
Takšen zdaj je moj načrt,
seme skoraj že kali.
Le zakaj bi bil potrt,
raje vrt naj zadehti,
preden me bo vzela smrt.
Matjaž, čeprav z rahlimi zamudami, tudi jaz še vedno z navdušenjem berem tvoje pesmi in
… ko me prevzame spet lepota harmonije besed, oblike in vsebine, se v forme tvoje moja pesem znova zlije, saj želja po ustvarjanju ne mine.
K objavljenim glosam ti iskreno čestitam.
Z lepimi pozdravi,
Breda
Breda, hvala za stik, podporo in sodelovanje ... Saj veš, dobro je, če se poezija dotika še koga, ne samo pesnika, ki jo piše. Tako je njegovo delo osmišljeno. Lepo pozdravljena! - Matjaž
Poslano:
23. 02. 2019 ob 19:36
Spremenjeno:
06. 03. 2019 ob 19:32
Z razlogom
Kot sonce v rosi trave
blešči se listna mana,
z razlogom v jutro vtkana,
v svet milostne narave.
Na nebu brez odmora
sijaj razpreda mreže.
Brez spuščanja zastora
v uhojen krog poseže,
ko srečo riše zora.
Za novo rast, za zdrave
lovi sledi odseva
v očeh, ki so sanjave
in čakajo spev dneva
kot sonce v rosi trave.
Odsevana svetloba
na toplih stenah hiše
se kaže kot zvestoba,
ujeta v skrite niše.
Botruje ji svoboda.
Ji volja je predana
do vsega, kar osreči.
Ostaja obsijana.
Kot biser v temni ječi,
blešči se listna mana.
Ne buri domišljije
in s smehom ne potuje.
Med gubice se skrije,
počasi pojenjuje.
Srce preburno bije.
Očem nevidna, slana
se pred pogledi skriva.
Kot grenek sok rmana
skrbi močno odriva,
z razlogom v jutro vtkana.
Ko z jutrom sonce vstane,
čarobno moč odseva.
Njen val vse gibe zgane,
svež zrak pa dohiteva
objem, ki celi rane.
Skrivnost vse te odprave
prodira v srž pregrade.
Zazrta je v sanjave,
najraje v večno mlade,
v svet milostne narave.
Zelo lepa, globoko čutna in natančno premišljena pesem v popolni obliki glose. Bravo, Breda!
Matjaž, vesela sem, da je "Z razlogom" tudi tebi všeč. Zaradi krajšega ustvarjalnega premora sem res zadovoljna, da mi je uspelo napisati pesem v popolni obliki glose. Res je, poezija je osmišljena, če se dotakne še koga, ne le tistega, ki jo piše. Pesem tako postane svojevrstno darilo za tistega, ki piše in za tistega, ki jo bere. Hvala za podporo in sodelovanje.
Z lepimi pozdravi,
Breda
Matjaž, prelepa glosa ta "Starčeva pesem".
Polna modrosti in pametnih nasvetov, je podana v vedrem pesniškem jeziku, ki mi je pri srcu in ga obožujem.
lp Marija
Breda, kako lepa in z naravo povezana pesem se ti je napisala
in to, da mentor napiše komentar s samimi pohvalami najbrž pomeni, da bomo tvojo gloso lahko brali tudi na glavni strani portala.
Prelepa ☆
lp Marija
Poslano:
25. 02. 2019 ob 18:26
Spremenjeno:
25. 02. 2019 ob 18:27
AZAHAR
Pomarančevci cvetijo,
za sinjino mesec spi,
iz spomina davnih dni
bele grlice letijo.
Ob široki aveniji
raste senčni drevored.
Beli cveti, ki Mariji
posvetili so obred
in vzcveteli v elegiji,
med palačami dehtijo …
Vklenjeni v kamniti tlak
tiho v vetru šelestijo,
ko z belino v zlati mrak
pomarančevci cvetijo.
Kot snežinke v topli zimi
cveti padajo z dreves
in po pločnikih za njimi
pešci grejo v smrtni ples
kot po kamnih v morski plimi.
Preden dan se utopi,
nežno v krošnjah se plodijo.
Ko se sonce izžari
in se v luči prerodijo,
za sinjino mesec spi.
Mesečina se razliva
čez poplavljene noči,
kot da je Marija kriva
za trpljenje vseh ljudi
le zato, ker ni več živa.
Na aleji pa buči
divja reka hrupnih strojev,
kot da so nad nas prišli
zmagovalci krutih bojev
iz spomina davnih dni.
V soncu ždijo spomeniki
slavnih kraljev in kraljic,
med visokimi zvoniki
zazveni Marijin klic,
kot da jočejo maliki.
In nad vso to bogatijo
iz pozabljenih galej,
nad to hrupno avenijo,
mirno iz cvetočih vej
bele grlice letijo.
Marija, vesel sem, da spremljaš dogajanje v delavnici, ki ga je Breda tako lepo popestrila z zadnjo gloso. Jaz sem jih zdaj, ko sem v Španiji, napisal še nekaj in semm kar tule objavil eno o tvoji slavni soimenjakinji. Lep pozdrav, Matjaž
Joj, kako lepo in pozorno, Matjaż. (*_*)
Res nizaš prelepe glose, kot bi jih stresal iz rokava.
Lepo pozdravjen
Marija
Marija, res je, kar predvidevaš, "Z razlogom" bom objavila tudi na glavni strani portala in vesela bom, če se bo z gloso pridružil še kdo, tudi ti. Tako kot urednici Lidiji, ki že vrsto let spremlja, bogati, nas spodbuja in osmišlja rabo različnih pesniških oblik, je tudi meni žal, da maatjazh vztraja zgolj pri objavah v delavnici. S svojimi vsebinsko bogatimi in natančno premišljenimi pesmimi v popolni obliki /prizmati, akrosonati, asonanti, soneti, glose …/ bi bil prav z objavami na glavni strani portala lahko svetel vzgled številnim, ki pišemo pesmi v formi.
Z lepimi pozdravi,
Breda
Komentiranje je zaprto!