lahka, mirna poezija
*

Sem na Severu.
Nahajam se
v pogostih trenutkih,
za katere so
v beli plastiki
zaviti drobci
umetne sreče.
*

Ne za vedno,
ni ne za dva dni skupaj.
Včasih ni dovolj močno
in zgodi se, da čutim večjo bolečino,
ko zbada me mišica pod prsmi.
In dih postaja čudno omotično preutrujen.
*

Vid se zvrti
in zasenči
trenutno sliko,
odidem in ni me,
v mislim ni misli
in trenutki,
kot da sploh ničesar ni.
*

Ne mene,
ne onih ljudi,
ne besa z obupom (pa še ta nima več moči)
in kar je
najbolj grenko, tudi dlani
so ostale samo še moje
na mojem stvarstvu,
nasmehnem se sama sebi
in še takrat
domnevam da sem zrela za psihologa.
*

Napišem,
tako kot bi pisala pesem,
nekaj o ljubezni večni
totalno nesrečni
in bijem bitko,
da se mi pred očmi prikaže iluzija,
ki ima dovolj
srčnega razuma za
velike skrbi. In srce je bilo zmeraj nekaj vredno.
*


hope

IŽ-lev