Včasih, ko mesto še spi,

sveti, sveti z vso močjo,

ko svet pogrezne se v mrak,

vzide Tema,

sonce zaide,

nevidne roke zvežejo svetleči pramen,

poslan izza zavese od Nje.

Včasih – za trenutek na vse pade ta srebrna luč,

vsak pozna njeno ime,

čast,

darovi,

ritem kroga v zaspani sobi,

zapacani koledarji vsepovsod.

Je res tako težko verjeti v happy end?

Kdo ozira se v oblake?

Kdo izgubljen poišče smer?

Včasih razumeli so nje sij,

mlada,

polna – b'la edini gospodar noči.

Dvanajst, pet,

štiri, devet,

potemni in znova vzide,

zdi se neresnična v času,

času – izgubljenem v neskončni drami.

Anabea