Končno je napočil trenutek, da se spopadem z izzivom, ki se ne razume najbolje

z mojim prostim časom in ga vrsto let tlačim v najglobji kotiček pozabe, pa kljub 

vsemu vsake toliko, kot majhen, vrooččč gejzir privre na dan in me neusmiljeno

priganja tja gor:

v skale, pod oblake, na ozke strme steze, v tiho pesem vetra, v raziskovanje našega

najvišjega Očaka.

Kakor koli že, s kolegico se nekega petka še v mraku znajdeva na Rudnem polju.

Dobre volje se zagrizeva v hrib, v smeri Vodnike koče.

Ne ženeva se pretirano, med potjo si vzameva čas za pogled na planšarije,

lepe planinske travnike, rože cvetoče med kršem in, v naprstniku zemlje v sklovju.

Dan je lep, sončen, diši po poletju. Pot je strma, a jo z veseljem zajemava.

Prvi dan se ustaviva v Vodnikovi koči, od koder se najprej spustiva do Velega polja

na ajdove žgance s kislim mlekom, ob povratku naju korak ponese do botaničnega

vrtička Balthasarja Hacqueta, nato pa na sedlo Bohinjska vratca.

Naslednji dan se mimo Vernarja vzpenjava proti Kredarici in na vrh Očaka.

Tam, z nekaj udarci po riti, postanem pravi Slovenec. Spuščava se mimo Planike,

okoli Šmarjetne glave do Doliča.

Tretji dan pa naju pozdravi prelepa Dolina "kamnitega morja" z zelenimi vodnimi očmi.

Kratek postanek ob koči pri Triglavskih jezerih ( kjer se tare meščanov, ki se meščansko

tudi obnašajo ), naju v trenutku postavi iz nebes v stvarnost. Hitro naju odnese proti

Komarči in spustiva se v Bohinjski kot.

tri dni v nebesih 

domov prinesem spomin 

kamen v rukzaku

triglav