Srkaš čaj in skozi stebrič pare

strmiš v ekran,

v zbombardirano mesto,

v svojo sosesko.

Na stopnišču vrvež.

V zgornjem nadstropju

odmeva dekliški smeh.

Zunaj veter ziblje veje.

Z najbližjo v nekaj minutnih

presledkih udarja ob šipo.

Za trenutek se ti zazdi,

da slišiš smeh bratrancev.

Spet je jutro in stopala

se ti ugrezajo v preprogo,

ko komaj prebujen stečeš

k mami.

Potem samo še

svišč raket, ki para ozračje, in

detonacije, po katerih se stavbe

s truščem sesedajo v kupe ruševin.

Tu je mirno in čaj je presladek.

Kaj pa stari limonovec

ob robu domačega dvorišča?

Morda se že odpira v cvet.

Zatopljen v misli

se zdrzneš ob vsakem

še tako neznatnem

šumu.

Vzgojitelj se nasmehne,

nakaplja ti za naprstnik prijaznosti

in odhiti v predmestje.

V hiši z vrtom

je oče lastnemu

otroku.

Lea199