V sposojenem gnezdu

 

Srkaš čaj in skozi stebrič pare

strmiš v ekran,

v zbombardirano mesto,

v svojo sosesko.

 

Na stopnišču vrvež.

V zgornjem nadstropju

odmeva dekliški smeh.

 

Zunaj veter ziblje veje.

Z najbližjo v nekaj minutnih

presledkih udarja ob šipo.

 

Za trenutek se ti zazdi,

da slišiš smeh bratrancev.

 

Spet je jutro in stopala

se ti ugrezajo v preprogo,

ko komaj prebujen stečeš

k mami.

 

Potem samo še

svišč raket, ki para ozračje, in

detonacije, po katerih se stavbe

s truščem sesedajo v kupe ruševin.

 

Tu je mirno in čaj je presladek.

 

Kaj pa stari limonovec

ob robu domačega dvorišča?

Morda se že odpira v cvet.

 

Zatopljen v misli

se zdrzneš ob vsakem

še tako neznatnem

šumu.

 

Vzgojitelj se nasmehne,

nakaplja ti za naprstnik prijaznosti

in odhiti v predmestje.

 

V hiši z vrtom

je oče lastnemu

otroku.

 

Lea199

Ana Porenta

urednica

Poslano:
25. 04. 2017 ob 22:12

Osebna izpoved, ki se uspešno vživlja v otroka, ki si je moral sposoditi gnezdo (očeta pa si ne more ...), ganljiva podoba današnjosti, čestitke,

Ana

Zastavica

Lea199

Poslano:
27. 04. 2017 ob 23:29

Hvala Ana, za črtice, še bolj za komentar.

Lp, Lea

Zastavica

Lea199

Poslano:
28. 04. 2017 ob 16:01

Morda samo še, po zaslugi mladega Afganistanca, sem v sklopu Noči knjige na Mostovni, lahko poslušala Rumija v originalu.

(sicer je bila ta pesem napisana veliko prej)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Lea199
Napisal/a: Lea199

Pesmi

  • 13. 04. 2017 ob 21:23
  • Prebrano 847 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 390.32
  • Število ocen: 17

Zastavica