Žalost muči te, predragi moj poet,
saj se ti zdi, da Ti ne znaš več pet,
veš, vsak za sebe mora presoditi,
če bi lahko živel brez zlate niti,
ki vpenja dušo v židani okvir
življenja, ki ni nek viteški turnir!
Poslušaj ti, poet,
igranje pianista na klavir,
ko tipke se dotakne s prsti nežno,
ko v nostalgijo potopi se bežno,
da čustvo zažubori kot tih izvir
in prepusti se mu brez vseh manir.
Zato poet;
premisli dobro vse besede svoje,
saj te edino upanje so tvoje,
premisli dobro svoja vsa dejanja,
da branil se ne boš kasneje stanja,
ki zgodi se, če nimaš prave rime,
in misliš, da stojiš na pragu zime.
Takrat, poet;
pomisli ti na mojstra pianista,
ki v družbi rad prijatelja čelista
vsak dan po uro, dve vadi in igra,
saj se le po brezhibnosti pozna,
kdo gospodar je svojega srca!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: triglav
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!