"Kaj iščeš gor poleti in pozimi?", me sprašujejo prijatelji.
Iščem ure, v katerih ni nobene tehnologije. Ure brez vas, brez časopisa, brez trgovin in raznega kiča.
Iščem svojo goro z najlepšo galerijo, najtišjo tišino in najglobljo meditacijo.
In vedno znova in znova se zavem, da goro lahko osvojim, lastiti si je pa ne morem.
Zato to človeško lastnost pustim v dolini, v želji, da je nikoli več ne najdem.
Naj vam zaupam. Vsak osvojen vrh mi podari nov kamenček, iz teh pa so zgrajeni možici, ki kažejo pot do globlje povezanosti z naravo.
Kdo išče, ta je nekaj izgubil.
In ko pomislim, da sem doživela in videla vse, kar gore skrivajo, se pojavi ona, gorska mavrica.
Sonce za hrbti.
Pogled skozi meglice
zazna glorijo.
urednica
Poslano:
22. 12. 2016 ob 10:56
Spremenjeno:
22. 12. 2016 ob 10:59
Super haibun, branka. Najbolj me je prepričal presenetljivi stavek v proznem delu, ki res da misliti: Kdor išče, ta je nekaj izgubil.
(Popravila sem ti rodilniškega škrata: ..., lastiti si je pa ne morem.)
Lp, lidija
Poslano:
22. 12. 2016 ob 12:04
Spremenjeno:
22. 12. 2016 ob 12:05
Hvala Lidija.
Ti moji škrati se brezspolno razmnožujejo.
Zelo sem vesela podčrtanke, ker mi je ta pesniška oblika res všeč.
lpb
Lepa slika.
še en škratonja: jepa/je pa
lp, ajda
Ajda, to je bil pa moj škrat☺
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!